Na treningu z borci: spoštovanje, ne ustrahovanje

Pokukali smo v telovadnico, v kateri znoj prelivajo borci Miran Fabjan, Samo Petje, Rok Štrucl in Primož Vrbinc.

Objavljeno
20. april 2014 01.06
Borci na treningu Nedelo
Miha Šimnovec, šport
Miha Šimnovec, šport
Ko vstopiš v telovadnico, v kateri vadijo ljubljanski »rdeči vragi«, nemudoma spoznaš, da so borci, ki v njej večer za večerom prelivajo znoj, vražji le zaradi svojih udarcev, s katerimi neusmiljeno udrihajo po vrečah. A tudi drug po drugem, ko napoči čas za sparinge. Kljub neizprosnim treningom pa imajo dovolj (pozitivne) energije tudi za šale in občasna medsebojna zbadanja, tako da v borilnici vlada res dobro vzdušje.

Za to (po)skrbi tudi vodja ekipe Peter Pupovac, nekdanji izvrstni borec v tajskem boksu, ki se vse bolj dokazuje tudi kot trener. »Moja prednost je verjetno v tem, da do borcev gojim pošten odnos. Vse je zgrajeno na spoštovanju, nič na ustrahovanju,« je poudaril 33-letni Izolan, univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, ki vse od študentskih časov živi v Ljubljani. V svoji ekipi se trudi vzpostaviti profesionalni odnos v širšem smislu, o kakršnem so lahko doslej v Sloveniji – kar zadeva klube s poklicnimi borci – le sanjali.

»Imam okrog 5000 posnetkov najrazličnejših borb, ki jih proučujem dan in noč, večkrat sem bil na Tajskem, dalj časa v Španiji, kjer sem prišel v stik tudi z južnoameriškim slogom boksa. Kar sem se naučil, zdaj prenašam na svoje varovance,« je zaupal Pupovac, ki svoje borce imenuje »prestopnike«. »To pomeni, da so bili narejeni v drugih klubih, iz katerih so nato iz različnih razlogov prišli k meni. Ne trudim se jih spreminjati, poskušam odpraviti le določene napake, ki jih delajo,« je svoj način dela razkril prvi mož zasedbe Red Devil Muay Thai.

Ob Franciju Grajšu (do 85 kg), predlani končnem zmagovalcu serije Enfusion po pravilih K1, težkokategorniku Roku Štruclu, ki se lahko pohvali tudi z zmago nad slovitim ameriškim orjakom Bobom Sappom, obetavnem tekmovalcu v mešanih borilnih športih Primožu Vrbincu (do 77 kg) pod vodstvom Pupovca vadi tudi Samo Petje (desno na zgornji fotografiji), ki je prejšnjo nedeljo v Trstu naslovu evropskega prvaka v tajskem boksu dodal še naziv najboljšega na stari celini v kategoriji do 71 kg v K1.

Za 22-letnega Metličana je bila to že šesta zaporedna zmaga z nokavtom, znova pa se bo v ring povzpel že ta petek, ko se bo na borilnem spektaklu Final Fight Championship (FFC) v dvorani Tivoli spoprijel z Nizozemcem Kevinom Hesselingom. »Kevin prihaja iz priznanega amsterdamskega kluba Haarlem in je tehnično dobro podkovan. Pričakujem, da se bova že v uvodni rundi udarila za prevlado v ringu, zato bom moral začeti v visokem ritmu in mu tako hitro vsiliti svoj slog borbe,« je napovedal Petje, ki se na tivolski obračun zavzeto pripravlja že debele tri tedne, dvakrat na dan.

Zjutraj preteče od pet do deset kilometrov ali se odpravi v fitnes, pozne popoldneve in večere pa preživlja v borilnici, v kateri na različne načine pili svojo tehniko. V četrtek je imel, denimo, sparing z Miranom Fabjanom (zgoraj levo), ki se iz Branika pri Novi Gorici dvakrat na teden odpelje v Štepanjsko naselje. Potem ko sta »prijateljski« dvoboj v ringu začela precej zadržano, sta iz minute v minuto stopnjevala ritem in drug po drugem udarjala vse močneje, tako da je moral nekajkrat posredovati celo Pupovac in ju miriti, rekoč, naj nikar ne pozabita, da gre le za trening.

Kot zver, ki lovi svoj plen

»Sparingi z Miranom, ki je kakšnih 15 kg težji od mene, kakor tudi z vrhunskimi borci iz našega tima so nadvse koristni. Drug od drugega se učimo in tako skupaj rastemo. Smo res močna ekipa,« je še dejal 177 cm visoki Metličan, na račun katerega tudi Fabjan, ki se bo v petkovem osrednjem obračunu večera po pravilih K1 v Tivoliju pomeril z angleškim zvezdnikom Paulom Daleyjem, ne skopari s pohvalami.

»Samo je na najboljši poti v svetovni vrh. Ima izjemen občutek za borbo, za nameček ima v svojih rokah in nogah moč nokavta, kar pomeni, da lahko premaga prav vsakogar. Tega ne moreš natrenirati, s tem se rodiš. Moram priznati, da sem tudi sam postal njegov goreč navijač,« je priznal Fabjan in dodal, da so bili sparingi s Petjetom zanj odlična priprava za Daleyja, ki goji podoben slog bojevanja. »V obračun s Paulom bom šel agresivno – kot zver, ki lovi svoj plen. Boril sem bom do konca; dokler ne bom zmagal ali obležal, četudi mrtev!« je borbo na vse ali nič napovedal 29-letni Primorec in zasedbo Red Devila izpostavil kot najmočnejšo ta čas v Sloveniji.

Ob Fabjanu in Petjetu z njo redno vadita še dva od skupno osmih slovenskih borcev, ki se bodo predstavili občinstvu na petkovi prireditvi FFC, namreč Štrucl in Vrbinc. Medtem ko se bo skoraj 120 kg težki Štrucl (»Moj cilj je, da se po enoletnem premoru zaradi poškodbe gležnja vrnem na zmagovite tirnice, koliko sem napredoval, pa bomo videli v tivolskem ringu.«) v obračunu K1 udaril z Elmirjem Mehićem, se bo Vrbinc v mešanih borilnih športih (MMA), v katerih so dovoljeni tako rekoč vsi meti, prijemi in udarci, spoprijel z Viktorjem Halmijem.

»Madžarova osnovna veščina je ju-jitsu, zato bom moral paziti na to, da me ne bo zrušil. Če me pa že bo, bom skušal kar najhitreje vstati in naprej igrati mojo igro – borbo stoje,« je svojo strategijo razkril 24-letni Ljubljančan, ki zjutraj običajno preteče od tri do sedem kilometrov (na krajšo razdaljo se odpravi, kadar se mu mudi na predavanja za drugi letnik Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo), zvečer pa trenira tajski boks z »rdečimi vragi« ali rokoborbo v Chagiju, vadil pa bo tudi v novoodprtem T'n'T Gymu v Črnučah. »Za konec tedna pa si privoščim aktivni odmor in se na primer s psom odpravim na Šmarno goro. Ker sem vse podredil športu, ne zahajam ven, moja edina zabava so računalniške igrice z bratom ...«

Medtem je Pupovac, ki se na treningu preznoji vsaj tako kakor njegovi varovanci, ti pa mu med vajami ne prizanašajo z udarci (»V zadnjem letu sem bil zaradi različnih poškodb že štirikrat v Kliničnem centru.«), že začel kazati novo tehniko. Čeprav so borci vsi po vrsti zelo zagrizeni, je moral trener kljub vsemu nekajkrat povzdigniti glas in priganjati k delu. »Tokrat so malo razpuščeni, saj veste, niso vajeni televizijske kamere, fotoaparatov, novinarjev,« jih je še opravičil trener, pri čemer ni bil daleč od resnice. Dejstvo je, da so borilni športi in borci v Sloveniji precej zapostavljeni. Pa bi si že zaradi zanimanja, ki vlada zanje, truda, ki ga vlagajo, in uspehov, ki jih dosegajo, zaslužili večjo podporo ...