Ne le točke in stotinke, pomemben je tudi umetniški vtis

Če bi imel dan 25 ur, bi si Bine Žalohar zagotovo omislil še kakšnega od kopice športov, ki jih je že poskusil. A najprej in v prvi vrsti je smučar. Čeprav se je smučati naučil šele leta 2005. Ni šel po tisti ustaljeni poti, da bi zrasel na smučkah in se kalil med količki. Bil je eden tistih (redkih), ki so že pred leti o smučanju razmišljali drugače, bolj široko in svobodno. Je tudi eden redkih, ki se je na dve »dili« preselil z deske. Od nekdaj je ubiral nove poti, še vedno jih, najraje v prostranih belih divjinah.

Je smučar prostega sloga (freestyle), v »slopestylu« je kot eden prvih in redkih Slovencev nastopal na svetovnih prvenstvih pod okriljem Mednarodne smučarske zveze (FIS), še lani na svetovnem prvenstvu v Kreichbergu, a kot vsi njegovi somišljeniki večji izziv videl na kakšnih drugih tekmovanjih, kamor povabijo le peščico najboljših na svetu, in pa v snemanju filmov. Za najboljše možne posnetke in promocijo pokroviteljev je obredel praktično ves svet, najlepše spomine pa denimo prinesel iz Norveške in Čila. »Zaradi lepot in divjine.«

Mladi roboti

Pod okriljem naše smučarske zveze se pač »resno« ni bilo mogoče posvečati temu športu, danes, pri 29 letih pa tudi pravi, da je že prestar, da bi se kosal s 14- in 15-letniki, ki na smučeh blestijo na skakalnicah, rampah, snežnih kanalih. Ob tem je ugotavljal tudi, kako so tekme svetovnega pokala ukalupile mlade smučarje. »Poligoni so postali zelo enostavni, moraš se peljati le naravnost in obrniti kolikor lahko. Tega se danes 14- in 15-letniki naučijo na trampolinu, praktično brez znanja smučanja. Zaradi tega mladi prihajajo in gredo, ni več nobene legende, ki bi vztrajala deset let. FIS je pokvaril sistem in iz mladih naredil robote. Naučijo se pet trikov, ne prispevajo pa nobenega napredka. Nekdaj si lahko zmagal s skokom, ki ga ni poskusil še nihče dotlej, četudi ni bil najbolj zahteven. To je razvijalo šport, najboljši so bili tisti, ki so snemali filme in gnali trende naprej.«

Tudi sam se je učil iz filmov, ko je oral ledino, se večkrat pridružil slovenskim deskarjem prostega sloga, kot so Marko Grilc, Matevž Pristavec in Domen Bizjak, pilil akrobacije na smučeh, snemal, naposled, ko je opozoril nase, pa dobil priložnost tudi na tekmovanjih. »Vedno mi je bilo izziv tekmovati z najboljšimi. Lahko greš na tekmo, a če 30 najboljših tam ne bo, rezultat ne šteje nič, tudi če si prvi,« pravi o svetovnem pokalu. Veliko bolj je bil sam navdušen nad spektaklom One Hit Wonder, na katerega so ga povabili v Avstralijo. Da si je pot lahko privoščil, je najprej tam doli učil smučanje in nato odšel na tekmo. »Naredijo zelo velik skok, največjega na svetu in potem povabijo deset ljudi, za katere mislijo, da so najbolj vroči. Tri dni imaš časa, da posnameš svoj najboljši trik.«

Z drugačnim ciljem

Zdaj torej »freestyle« tekmovanja že vse bolj pušča za seboj. V zadnjih letih ga je bolj prevzel »freeride« oz. »backcountry«, prosto smučanje zunaj urejenih terenov. »'Freeriderjev' je več vrst. So tisti, ki jim je pomembno samo, da pridejo po hribu dol, nam je pomembna estetika, kakšni triki so, kako skačeš, kakšen zavoj narediš. Ko snemaš filme, mora biti vse popolno, kako sneg odrineš stran, kako zarežeš v sneg in nagneš smučko,« je pripovedoval o še eni, malo drugačni smučarski radosti. Tekmovanji v »backcountryju« sta samo dve: Red Bull Cold Rush in Red Bull Linecatcher, ki se ga je udeležil v letih 2010 in 2011. »Prosto smučanje, triki in le največje zvezde. Tam je bilo res najbolje, nobena kolajna mi ne bi pomenila toliko kot to, da sem bil del tega. Vse skupaj pa niti ni videti kot neka tekma, ljudje so bolj sproščeni in nastopajo z nekim drugim ciljem. Najboljše želijo prikazati, da bi pomagali razvoju športa, in ne, da bi premagali vse ostale. To je povsem druga sfera. Ti otroci, ki tekmujejo na tekmah FIS, imajo drugo mentaliteto, ki pa tudi ni slaba. A sam menim, da v stvari, ki je namenjena užitku, stremeti k temu, da nekoga premagaš, ni dobro.«

Žalohar pravi, da razume druge športnike, denimo biatlonce, ki se borijo s časom in tekmeci. Za uspeh pač potrebujejo stotinke in zadete strele. Vendarle pa gre v smučanju prostega sloga in akrobatskih skokih velikokrat tudi za umetniški vtis, več poudarka bi morali dati stilu, ki se na tekmah počasi izgublja. »Petru Prevcu je pomembno to, kako daleč skoči, a po drugi strani prav tako tudi, kakšen slog ima. Enim je ta prirojen. Lahko imaš dar za določeno stvar ali pa ne. Lahko si najhitrejši na svetu, pa si videti katastrofalno. Kot recimo Hermann Maier. A ker je bil močan, si je priboril kolajne,« je še razmišljal.

Skoki v neznano

Po njegovem mnenju je zato najbolje začeti v parku, se tam izbrusiti, kolikor lahko, potem stopiti naprej v bolj alpinistične vode, kot je to storil sam. Mami ga plezanje, a še bolj smučanje po zelo strmih predelih. Hitro in ne počasi. Ob tem se zaveda, da mora imeti tudi dovolj znanja o gorah. Za prosto smučanje po neurejenih terenih kajpak moraš znati uporabljati lavinsko opremo, ob njihovih skokih v neznano, ki so denimo rdeča nit projekta filmov Untouched (zadnjega so snemali na Norveškem v Avstriji in BiH), s kompresijskimi testi dobro preverijo snežno odejo, ali je stabilna ali ne, itd. Za dobro oceno terena potrebuješ veliko izkušenj, tako kot denimo na »freeride« tekmovanjih, ko si z daljnogledom ogleduješ smeri. »Misliš si, da boš med eno in drugo skalo naredil dva zavoja, a ko si enkrat na strmini, ga lahko narediš le pol. Težko je oceniti, koliko je res strmo in kolikšen je razmak med skalami. To ti dajo izkušnje,« je povedal o tekmah, na katerih ocenjujejo izbiro linije, hitrost, nadzor, agresivnost in seveda zahtevnost skokov.

Z vidika poškodb so sicer lahko še bolj nevarne skakalnice in druge naprave na tekmah prostega sloga. Kot pravi, do poškodb ne bi prihajalo, če bi bili vsi poligoni in parki dovolj dobro pripravljeni. Če bi vsako jutro lepo zgladili površino in bi skakalnice imele pravi naklon. »Naklon pristanka je zelo pomemben, pet stopinj je lahko razlike, pa te bo ves dan tako 'zabijalo', da konec dneva ne boš mogel stati pokonci.« Sam že ima kar nekaj izkušenj s pripravo skakalnic in tekem. Ve tudi, da bi se v smučanju prostega sloga dalo postoriti še mnogo več, a žal že pri nas nimamo prav veliko možnosti za razvoj. Saj obstajajo parki in skakalnice, a zadostijo večinoma le najmlajšim in rekreativcem. Tisti, ki želijo kaj več, odidejo vsaj do Flachaua. Žalohar se trudi, da vsake toliko časa še pripravi kakšno tekmo, kakršna je bila denimo pred leti na Kaninu, ko so zgradili najbrž največjo skakalnico v Sloveniji doslej (24 m). »Ko narediš nekaj za ljudi, ima to še dodano vrednost, pomeni še več kot najslavnejše tekme s povabili.«

Z Davom Karničarjem

Idej in izzivov mu ne zmanjka. Zadnje čase se za poseben projekt dogovarja z alpinistom Davom Karničarjem. »Rad bi, da bi nekaj skupaj posnela. Da bi skupaj postavila njegov in moj način smučanja,« pravi Gorenjec in tudi meni, da bi morali prosto smučanje bolj vključiti v slovensko smučarsko družino. Ne le s tekmovanji, morda bolj v smislu sodelovanja z demonstratorsko vrsto in samega učenja, da bi prosto smučanje lahko bolj okusili tisti, ki se šele učijo prvih zavojev, jim ponudili možnost tudi tovrstnega smučarskega udejstvovanja. »Tega se v tujini že bolj zavedajo. Vsi najboljši alpski smučarji se temu veliko posvečajo. Kar poglejte Aksla Lunda Svindala, kakšne filmčke 'freeride' je že posel.«