Iz čolna do hipnoze in veganstva

Nikakor ne sodi med tiste, ki so se pri prehodu iz športne kariere v običajno življenje soočali s težavami. Idej za poklicno pot mu ni nikoli manjkalo. Njegov najnovejši projekt je Prestolnica zdravja Bled, odprl je tudi dva veganska lokala. Veliko stvari je že poskusil v življenju 44-letni Denis Žvegelj, univerzitetni diplomirani inženir strojništva, poznan predvsem kot nekdanji veslaški as, ki je z Iztokom Čopom leta 1992 v Barceloni z bronom osvojil prvo olimpijsko kolajno za samostojno Slovenijo.

Dneva, ko je s Čopom dosegel vrhunec kariere, se dobro spomni. »Zdelo se mi je, da vse okrog mene stoji – čas in kraj –, delovalo je kot 'zamrznjen' posnetek. Verjetno zato, ker sem bil toliko osredotočen na svoj nastop,« je podoživel pripravo pred odločilno preizkušnjo izpred 24 let.

Adrenalin se je pojavil že dva dni pred tekmo. Čeprav je bilo na dan nastopa zjutraj zelo vroče, ga je zeblo: »Telo je ugasnilo vse funkcije, ki so mu bile v procesu priprave odveč. Možgani so zavrnili informacije, ki niso bile povezane s tekmo, zato sem imel občutek, da se je vse okrog mene ustavilo,« je opisoval sogovornik. S Čopom – tedaj sta bila dvajsetletnika – sta napadala olimpijsko zmago: »V življenju si je treba zastavljati najvišje cilje, ki jih zmoreš. Po tekmi pa potem vidiš, ali so bili realni,« je poudaril, da sta tisti dan pokazala svoj maksimum, in z izbranimi besedami govoril o kolegu iz dvojca. »Značajsko sva si zelo podobna, rojena sva istega leta, loči naju le teden dni, imela sva iste prijatelje in cilje, skratka, bila sva zelo kompatibilna.« Ker je bil vselej vajen tarnanja okolice, v kateri je deloval kot motivator, je še bolj cenil Iztokovo visoko stopnjo motivacije. »Zanimivo – vsi so se nama smejali, da sva norca in trenirava preveč. No, danes je veliko lenobe, takih, ki mislijo, da bo uspeh prišel že po dveh dneh treninga, nihče se ni pripravljen poglobiti v pot do cilja,« je opozoril.

Po OI v Barceloni se je odpravil čez Atlantik na študij strojništva na univerzo Brown pri Bostonu, kjer so mu v štirih letih vcepili ameriško miselnost. »Američani se ne ukvarjajo s tem, ali znaš kotirati do štiri stopinje naklona, ampak predte postavijo problem, študentje se razdelijo v skupine in ga rešijo. Tako se učijo uporabiti svoj intelekt in iznajdljivost,« je razmišljal. Od tod izvira tudi uspešnost ameriških podjetij v svetovnem merilu, meni, saj imajo odprt način razmišljanja in podporo okolice.

Olimpijski bron mu je prinesel življenjepis s težo. »V ZDA službe ne dobiš po zvezah, ampak z dokazom, kaj si dosegel. Šport je potrditev za vztrajnost in marljivost, ki ti lahko odpre marsikatera vrata. A če boš v službi lenaril, ameriško okolje tega ne bo toleriralo,« je razkril Denis Žvegelj, ki ga je vleklo domov, na njegov Bled.

Lokala na Bledu in v Ljubljani

Kariero je sklenil, ko je začutil, da je dosegel maksimum. Je namreč oseba, ki nerada nekaj ponavlja v nedogled, saj ima ogromno izzivov, v katerih bi se rad v življenju preizkusil. Z očetom sta dolgo vodila podjetje, ki se ukvarja s strojnim inženiringom. Usoden udarec sta prejela pri sodelovanju v projektu Stožice: »Na štadionu smo naredili načrt za tribune z Elanom in izvedli postavitev strehe. Prvo je bilo denarno poravnano, plačila za drugo storitev pa nismo nikoli prejeli. Ker sva imela podizvajalce, jim še vedno vračam dolg,« se je spomnil grenke izkušnje z mislijo, da je vsaka napaka, tudi boleča, lahko nova priložnost. Podjetje še obratuje v minimalnem obsegu.

Po številnih poslovnih izzivih je lani storil nov korak in odprl center, ki ponuja »naravno metodo zdravljenja«, kot so pri Prestolnici zdravja Bled zapisali na spletni strani in v ponudbi med drugim našteli hipnozo, bioenergijo, tradicionalno kitajsko medicino. »Ko sem bil športnik, me je vedno zanimalo razmerje v nadarjenosti in motivaciji uspešnega tekmovalca. Sebi dokazujem, da je mogoče tudi skoraj brez talenta doseči malodane vse. Na OI v Barceloni sem bil najnižji od vseh veslačev, nisem bil ravno najboljši v teku, pri dvigovanju uteži, tudi veslaške tehnike z Iztokom nisva imela najboljše ... Potrebna je neizmerna želja, ki te žene, in ne smeš si postavljati ovir,« je razpredal upokojeni veslač, ki se je začel ukvarjati s hipnozo, o kateri se je izobraževal v ZDA. Opisal jo je kot orodje, s katerim lahko »uspešno komuniciraš v življenju, napreduješ, pomagaš bolnikom, športnikom ali preprosto ljudem, ki hočejo pot v boljši jutri«. V svojem centru strankam nudi popoln odklop od vsakdana, tudi s spremembo načina prehranjevanja, odnosom do svojega telesa in razmišljanja.

V kontekstu zdravega življenja je vegetarijanstvo nadgradil v veganstvo. S soprogo sta na Bledu in v Ljubljani odprla lokal z veganskimi burgerji. »Najprej so se mi na Bledu smejali. Tako pač to gre pri nas. Ko ljudje vidijo, da posel steče, te hočejo ustaviti, zadnji korak pa je posnemanje, ki se zgodi, ko uspeš,« je na Bledu opazil, da naenkrat vegansko hrano nudijo v desetih lokalih. Konkurenca je zanj dobrodošla, pravi, saj spodbuja razvoj.

Če čakaš druge, se nič ne premakne

Na dopustu ni bil že nekaj let, kljub natrpanemu urniku pa si vzame čas, da sede v čoln – nazadnje lani. »Na univerzi v ZDA, kjer so nas tudi sprejeli v hram slavnih, smo se zbrali v osmercih. Zanimivo je, kako te naenkrat prevzame enak občutek, kot si ga imel v tekmovalnem obdobju, in kako prisoten je mišični spomin. Za piko na i je bil ekipni duh neverjeten,« je povedal oče štirih otrok. Kaj je zanj v čolnu največji užitek? »Zelo lep občutek je, ko v osmercu vsi veslači dvignejo vesla iz vode in se sliši tisti poseben zvok. Ali pa v tišini prisluhniti, kako si špica čolna utira pot v vodi,« je svojo poezijo opisal Žvegelj, ki se je štiri leta preizkušal v vlogi predsednika Veslaške zveze Slovenije.

Rad počne stvari, pri katerih energija, ki jo vlaga v svoje delo, prinese čim večji učinek. Ocenjuje, da so na zvezi tedaj naredili veliko, tudi uspešno izvedli svetovno prvenstvo, a verjame, da bi z dobro voljo zmogli še veliko več. »Vedno je krivda na obeh straneh,« se zaveda. Morda bi moral biti bolj avtoritativen, je razmišljal naglas, vendar pravi, da je človek, ki stremi k delu brez konfliktov: »Včasih pa moraš biti malo bolj strateg in igrati igrice. Izkušnja je bila dobra, a zahtevala je ogromno časa. Funkcija je bila prostovoljna, vmes pa sem imel tudi 'poglavje Stožice'.«

Prepričan je, da je v slovenskem veslanju, ki je zdrsnilo v brezno, še ogromno rezerv. Verjame, da je nadarjenih veslačev dovolj, treba jih je spraviti na pravo pot, kar pa je naloga trenerjev, je poudaril. »V ZDA delajo na ekipnem duhu. Na katerokoli univerzo greš, verjamejo, da je ta najboljša. Morda je to skrajno, a ne škoduje. Pri nas pa se ves čas tarna in prenaša odgovornost na druge. Če čakaš druge, se stvari ne premaknejo,« je še dodal, preden je odhitel novim delovnim izzivom naproti.