Tiskane izdaje
O, ja, se najde kar precej moških, ki se nad centimetrom več ne bi pritoževali. Matjaž Sluga ne. Zanj so centimetri usodni. Je dvakratni svetovni podprvak med jadralnimi padalci v natančnem pristajanju, obakrat mu je do zlatega odličja zmanjkal zgolj po centimeter. Ta v večini športov ne pomeni nič, »v jadralnem padalstvu pa drugo mesto«, se nasmehne.
Če mu rečeš, da ima smolo, zgolj zamahne z roko. »Na letošnjem SP v Albaniji sem imel devet poskusov, da bi popravil vsak rezultat, ki ni bil dober, precej možnosti sem ga imel izboljšati,« poudari 43-letnik iz Rimskih Toplic, ki je zagovornik tega, da je v jadralnem padalstvu vse odvisno od tekmovalca, nič od okoliščin: »Takoj ko začneš krivdo valiti na vreme, termiko, slabo vidljivost, termični balonček, si zgrešil. Jadralno padalstvo je šport v naravi, zato se v naravi tudi učimo. Enako kot jadranje na vodi: piha, ne piha, z leve ali desne, ti si tisti, ki moraš to obvladati. Mi moramo spremembe vetra znati predvideti in preračunati. To pride s treningom. Predvidevanje in opazovanje okolice sta nujni. Biti moraš pripravljen na vse. Termični balon vidiš po prahu, travi, drevesu, vidiš ga!« Prvi vtis: stvaren, prizemljen, duhovit možakar.
Mala enciklopedija natančnega pristajanja: tekme vključujejo do 12 serij in potekajo v slehernem vremenu razen ob premočnem vetru (nad 7 m/s), dežju, nevihtah. Pristati moraš vedno z nogo, brez dotika roke ali opreme, torej sedeža. »Kaj pa naj bi imel na čevlju, še ni čisto določeno. Pred vsakim tekmovanjem jih preverijo, čepek naj ne bi imel manjšega premera od enega centimetra in mora biti iz enakega materiala, kot je obuvalo. Nekateri ga imajo ob strani, drugi na sredini, mora pa biti spredaj, saj s peto ne moreš zadeti, ker imaš veliko horizontalno hitrost, si nagnjen naprej in vidiš samo prste,« poudarja Sluga. Čista ničla je v premeru dva centimetra, elektronika meri do 16 centimetrov. Letos je Matjažev kolega Anton Svoljšak podrl svetovni rekord z ničlami v štirih zaporednih serijah, medtem ko je Sluga lovil drugo rekordno znamko: zaporedno število skokov z doseženimi petimi centimetri ali manj. Na SP si je dobro pripravil teren, a potem na naslednji tekmi, madžarskem DP, zgrešil že prvi skok »in sem spet na začetku«.
Če je telo spočito, glava dela
Tekmovalci so pravi mali meteorologi, vremenske razmere na preizkušnji imajo secirane do zadnje podrobnosti, natančno vedo, v kakšno ozračje gredo. In kaj še naredi vrhunskega jadralnega padalca? »Na prvem mestu je pridnost, ogromno tekmovalcev je, čeprav niso bili nesporni talenti, s treningom veliko doseglo. Ključni sta še spretnost in telesna priprava, ki ju nisem nikdar zanemarjal in se mi obrestujeta. V Albaniji smo tekmovali sedem dni in sem bil sedmega dne kot nov, lahko bi trikrat letel, stal na vročini, to me nikdar ne zmede. Če si telesno odlično pripravljen, ti niti psiha ne nagaja. Če je telo spočito, potem glava deluje,« je odločen lanski evropski prvak, ki ima že debele štiri križe na grbi, a ga emšo ne skrbi. »Najstarejši tekmovalec ima že 70 let, pa še vedno z užitkom pride, si enega prižge in opravi,« slikovito pripomni Sluga, ki ima za seboj že 4000 letov in skokov, od tega kakšnih 2500 tekmovalnih.
Foto: osebni arhiv
V vsakem poskusu še vedno uživa, zasičenosti ni. »Pred tekmo imam svojevrsten ritual: treniram, kolikor vreme in čas dopuščata, ni pa določeno, ali skočim dvakrat ali petkrat na dan. Moram pa biti natreniran 14 dni pred tekmo in od takrat opraviti še 20 do 25 skokov, letov, najkakovostnejših, v katerih še izpilim, kar že znam. Nato moram od šest- do desetkrat preizkusiti še prizorišče tekme, brez tega ne gre, se ga pa hitro navadiš,« pojasnjuje Matjaž, ki med treningi rad pristane kar pred domačo hišo. Poligonov z višinsko razliko 50 metrov ne mara in ga le zmedejo: »Potrebujem najmanj 150 metrov višine, da lahko naredim normalen šolski krog, se zapeljem okrog tarče, ugotovim vremenske razmere, začnem pristajati iz pravilne smeri, vedno v veter. Za trening je – zaradi logistike – idealnih 300 metrov višinske razlike.«
Prvič ni niti padel
In kako se je pri Matjažu sploh začelo? Čeprav je že 27 let tega – »star sem bil toliko, kot je zdaj hči Kaja, v drugi letnik srednje šole sem hodil« –, se živo spomni, kot bi bilo včeraj: »Bilo je naključno. Nekdo je v Rimske Toplice prinesel jadralno padalo iz Vodic, stal sem zraven in si takoj želel še sam poskusiti. Vedno sem si želel leteti, hotel sem biti pilot, že v osnovni šoli, doma sem imel na mizi že prijavnico za Mostar,« nato nekaj trenutkov mimo magnetofona razlaga, zakaj je padlo v vodo, in nato uradno nadaljuje: »Dobro se spomnim prvega leta. Na Kamniški vrh. Spomnim se, kako me je dvignilo, kako sem pristal, niti padel nisem, ker sem bil športnik že od nekdaj. Največji želji sta bila atletika in alpsko smučanje, v sedmem in osmem razredu osnovne šole sem bil na DP v krosu v Tivoliju drugi in tretji.«
Strahu ne pozna. »Ni pomembno, kam letim, počutim se, kot bi tule sedel. Pravi, pozitivni adrenalin je vedno prisoten, strah ali strahospoštovanje pa ne. Tveganje je veliko, ker se je jadralnega padalstva lahko naučiti, zato postaja nevarno. Pri sebi opažam, da si zato upam 'vse živo', ko se spustim s Kopitnika, bi – če bi mi po drevesih nastavili deset žog – brcnil vse. Včasih se moram kar malo nazaj držati. Če bi me bilo strah, ne bi letel,« je prepričan Sluga, ki je bil na dveh tekmah s padcema s smrtnim izidom, sam pa trikrat potrka, da so ga poškodbe doslej zaobšle. »Je pa na splošno veliko zlomov in predvsem poškodb hrbtenice, ki so posledica popolnega pretiravanja, ko prideš na tekmo in si želiš več, kot zmoreš.«
Opremo s padalom Bright 5 na čelu mu priskrbi češki Gradient, s katerim zgledno in v obojestransko zadovoljstvo sodeluje. Zgovorni šampion je pravi promotor jadralnega padalstva pri nas, z veseljem in ponosom gleda na prehojeno pot in na vse, kar je panogi dal. »Zadnjih šest let tekmujem zares intenzivno, in ko vidim, da sem nekaj naredil za ta šport, sem zadovoljen. Z dobrim rezultatom prisilim druge, da me poskušajo premagati, navsezadnje sem zadnjih 36 mesecev vodil na svetovni lestvici,« pojasnjuje Sluga, ki je svojega vzornika našel v Miru Cerarju st. Prihodnje leto ga čaka EP v Kobaridu, leto pozneje SP v Srbiji. »Če bom želel v Vršcu na vrh, bom moral raven treninga dvigniti za najmanj 50 odstotkov, sicer bom obstal nekje okrog desetega mesta, kar pa ni moj cilj. Sem tekmovalen in se rad borim za visoka mesta. Če pa se želiš boriti za vrh, moraš biti natreniran. Če si samo želiš, pa za to ničesar ne narediš, nima smisla.«
