Ni več poletja brez plaže sredi mesta

Plaža sredi mesta, mivka na izklesanih in zagorelih telesih, pester spremljevalni program. Počasi se bo treba navaditi, da ga ne bo poletja brez nujnega obiska športnega spektakla na Kongresnem trgu, ki (te dni spet) sledi vzoru uspešno izpeljanih turnirjev v bližnji okolici, denimo Celovcu in Poreču.

V razvitih evropskih državah se število igralcev, ki so dokončno zapečatili zgodbo v dvoranski odbojki, da so se lahko v celoti posvetili užitkom na mivki, skokovito veča, Slovenija mednarodnemu trendu še ne sledi. Odbojka na mivki je marsikomu v poletno sprostitev in razelektritev po naporni klubski sezoni, da bi si z njo služil kruh, pa si nihče niti pomisliti ne upa. Andrea Giani je prvi slovenski selektor, ki je pred uvodnim reprezentančnim zborom povabljencem svetoval, naj se poleti brusijo ravno na mivki. Njegovi predhodniki bi ob čem takem zgolj zastrigli z ušesi.

Že to, da ni popolnega konsenza, kje naj bo glavni turnir v državi – podajali so si ga od Ptuja prek Mozirja do Ljubljane, ki mora šele postati tradicionalna –, je zgovoren odsev stanja v odbojki na mivki prvi nas. To pa v ničemer ne zmanjšuje dejstva, da so prireditelji na Kongresnem trgu spet pripravili po kakovosti evropsko primerljiv in gledalcem prijazen turnir, ki naj bi se v kratkem razširil in pomaknil le ped stran, na Trg republike. Od Poreča in Celovca smo še svetlobna leta daleč, a je plaža sredi mesta zagotovo korak v pravo smer, čemur pritrjujejo vsi vpleteni.

Da bi se kdo pri nas lahko ukvarjal zgolj z odbojko na mivki, je utopija. Temu prikima tudi državni prvak in koordinator dogajanja na slovenski mivki Nejc Zemljak. V začetku minule sezone ga je resda malo še zaneslo na dvoranske parkete, saj je za kratek čas kot podajalec pomagal Panviti Pomgradu, a je avanturi hitro postavil piko na i in se v celoti posvetil odbojki na mivki. »Želja je bila, da bi si našel stalnega igralskega partnerja, s katerim bi pod streho spravil celotno sezono. Slovenska realnost pa je taka, da moram biti zadovoljen, da sploh lahko (s kom) igram,« pojasnjuje Zemljak.

Od vidnejših odbojkarjev na mivki je pravzaprav edini, ki se dvoranske odbojke ne gre več. Seveda ob sestrah Fabjan, ki pa sta druga za drugo zapustili ne le parkete, ampak tudi mivko, starejša Erika se le priložnostno še vrne in pokaže, da nekoč naučenih in izbrušenih vrlin čez noč pač ni mogoče pozabiti. Za dvorano ji zmanjka časa, nekaj turnirjev na mivki pa vendarle stisne v natrpan vsakdan, saj je športne aktivnosti pred časom zamenjala za delo v odvetniški pisarni, nato pa se lotila še drznega projekta – lastne (sestrske) odbojkarske šole, v kateri deluje kot trenerka. Priznava, da z mlajšo sestro Simono ne razmišljata, da bi nekoč najboljšo slovensko dvojico obudili od mrtvih. A nikoli ne reci nikoli.

Legende se namreč vračajo. Jasmin Čuturič je, sočasno kot v dvorani, svojčas navduševal na mivki v nepozabni navezi s Samom Miklavcem, s katerim je bil med letoma 1996 in 2001 šestkrat zapored državni prvak. Pred dnevi je as z Obale naštel že polnih 41 let, pa je – vsaj formalno – še vedno igralec pri dovčerajšnjem prvoligašu GO Volleyju, lanski ljubljanski spektakel in nasplošno razcvet odbojke na mivki pri nas pa ga je prepričal, da se je spet aktiviral tudi na mehki podlagi. Na Kongresnem trgu je dokazal, da še ni za odstrel, in se prebil vse do četrtfinala.

Kakorkoli, slovenska odbojka na mivki dela počasne korake v smeri napredka. Če uporabimo Zemljakove besede: za zdaj se uspešno ogiba pasti, da bi se vse poletno dogajanje vrtinčilo okrog enega turnirja, okoli njega pa bi bila luknja. Na nižji, lokalni ravni se namreč dogaja dovolj, zanimanje je, ni pa še infrastrukture, kar je glavna ročna zavora za marsikoga, ki bi se šel odbojko na mivki zares, pa se nima kje. To pa je za pristojne izziv za prihodnost.