Tiskane izdaje
Njegov prvi privilegij je, da je njegov oče odbojkarski trener. Njegov drugi, še večji privilegij, je, da njegov oče – Bernardinho – ni zgolj trener, temveč pravi trenerski bog, ne le v Braziliji, temveč v svetovnem merilu. In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je kajpak tudi Bruno virtuoz z odbojkarsko žogo, njegove podaje pa imajo oči.
Te dni je gostoval v Sloveniji na dveh prijateljskih tekmah, sem in tja delil komplimente o napredku v igri Gianijevih izbrancev, sam pa puščal odprta usta gledalcev s svojo domišljijo in raznovrstnostjo, ki morata biti nadstandardnemu organizatorju igre, ki je pri 29 letih ravno vstopil v zrela odbojkarska leta, domala prirojeni. Če so Lloy Ball, Mikko Esko in Nikola Grbić preteklost, Micah Christenson, Aleksa Brđović in Igor Kobzar pa prihodnost, je Bruno Mossa Rezende vzorčni primer podajalske sedanjosti. Boljšega na njegovem igralnem mestu ta hip svet ne pozna.
Časi, ko se je moral vsakodnevno otepati očitkov, da ima mesto v brazilski reprezentanci zgolj zaradi očeta na selektorskem stolčku, so že davno mimo. Danes prepriča še največje dvomljivce s svojo prefinjenostjo, nepredvidljivostjo, širino, inteligenco, drznostjo – z vrlinami torej, ki jih je podedoval od Bernardinha. »Najin odnos zame kot odbojkarja ni nikakršna prednost, saj ga nisem nikdar izkoriščal, kar pa seveda še ne pomeni, da se ne razumeva dobro. Je iskriv sogovornik, dobro pozna odbojko in veliko ve o njej, zna svetovati. Vsak dan se lahko učim od enega najboljših trenerjev vseh časov,« se je očetu priklonil Bruno in dodal: »Včasih me je gnal bolj kot druge igralce, pa nisem vedel, zakaj. Danes žanjem sadove.« Mimogrede: tudi njegova mati Vera Mossa je nekdanja odbojkarica, prav tako se je s to panogo bavila druga Bernardinhova žena Fernanda Venturini.
V Braziliji so odbojkarski reprezentanti priljubljeni in splošno prepoznavni. Če Bruna mimogrede pobaraš o razkoraku med nogometom in odbojko v njegovi domovini, dvigne obrv in zavije z očmi: »Odbojka je pri nas drugi najpriljubljenejši šport. Ne, popravljam se: nogomet je v Braziliji religija, odbojka pa najpriljubljenejši šport.« Zato se Bruno ne pojavlja zgolj na naslovnicah športnih časopisov, temveč tudi tabloidov. Že lep čas namreč prijateljuje s temnolaso lepotico Ano Gabrielo Cortes, ki jo je speljal – nogometašu. Točneje: brazilskemu reprezentantu Fredu.
Brazilija je trenutno uradno prva reprezentanca sveta, čeravno je treba razpredelnice FIVB jemati z rezervo, saj so včasih docela nelogične. Pa vendar: dva olimpijska naslova, pet lovorik svetovnih prvakov, dve zmagi v svetovnem pokalu in devet v svetovni ligi – lovorike govorijo o njeni nesporni moči, resda pa, vsaj zlatih, po letu 2010 ni več v vitrini. Na OI v Londonu in lanskem SP so se Bruno in kolegi prebili vse do finala, a obakrat potegnili kratko proti evropskima tekmecema. »Odloča ena tekma, ena točka, en napad. Že pot do finala ni enostavna, v ključnih dvobojih pa je treba izkoristiti vse priložnosti, ki se ti ponudijo. Mi jih nismo. Letos smo v svetovni ligi ostali celo brez polfinala, pa še pred domačimi navijači povrh, kar je bilo za nas ogromno razočaranje. A skušali smo ta spodrsljaj odmisliti, iz njega nekaj potegniti in se kaj naučiti. Odtlej smo izboljšali komunikacijo v ekipi in upam, da bomo prihodnje leto spet dokazali, da smo ena najboljših ekip na svetu,« je tudi o pritisku domače javnosti pred olimpijskim turnirjem v Riu spregovoril Bruno.
V majici z državnim grbom je igral z odbojkarskimi ikonami, kakršnih ne delajo več – z Gibo, Dantejem, Murilom. »A vedeti morate, da niso že kar takoj posegali po kolajnah na OI. Giba, denimo, se je s prvim zlatim odličjem z večjega tekmovanja okitil pet let po tem, ko je prvič zaigral za reprezentanco. To je dolgotrajen proces. Mi imamo zdaj v ekipi nekaj izstopajočih mladih obrazov, toda denimo Lucarelli in Wallace sta zraven šele dve, tri leta in morata ta proces še dokončati. Se pa strinjam, da je bila reprezentanca z Gibo, Dantejem in drugimi igralci te ravni zagotovo najboljša, kar smo jih kdaj imeli.«
Veliko brazilskih zvezdnikov igra kar v domačih klubih in v domači ligi, dasiravno dobivajo nespodobne ponudbe s stare celine. Bruna je, že dvakrat, premamila ponudba Modene, pri kateri bo v novi sezoni soigralec reprezentančnega kolega Lucasa, oba pa bosta letos še enkrat gostovala v Ljubljani – pri ACH Volleyju v ligi prvakov. »Da, italijanska liga je boljša in močnejša od brazilske, morda bi se dve, tri naše ekipe lahko enakovredno kosale s člani serie A. Predvsem pa sta struktura in sistem lige boljša v Italiji, pa vsaj še tudi v Rusiji in na Poljskem,« pojasnjuje Bruno, ki je eden najaktivnejših odbojkarjev na družbenih omrežjih. Na twitterju, denimo, ima že več kot pol milijona sledilcev: »Na ta način se lahko bolj približam navijačem,« je prepričan.
