Tiskane izdaje
Svetovno prvenstvo v ragbiju je Novo Zelandijo seveda pribilo pred televizijske sprejemnike. Ta šport je v deželi dolgega belega oblaka zakon, ob popoldanskem čaju ali pivu bodo o njem govorili vsi, od otrok, pristaniških delavcev, maorskih staroselcev do babic.
Sobotni polfinale svetovnega prvenstva na kultnem štadionu Twickenham v Londonu je v srca in glave novozelandske nacije prinesel kar precej hitrejše utripanje in tudi strahu. Steve Hansen, selektor All Blacks oziroma vseh črnih, je bil sredi tekme bled kot stena, hlače so se mu tresle, živci so že igrali melodijo, ki so jo sicer dvakratni svetovni prvaki že kar nekajkrat negativno doživeli. Republika Južna Afrika je vodila z 12:7, Novozelandci pa so ob koncu prvega polčasa zaradi rumenega kartona za deset minut ostali še brez Jeroma Kaina. Že po tradiciji izjemno žilave antilope, vzdevek južnoafriške ragbijske reprezentance je namreč Springboks, pa je z zadetkom za tri točke iz odskoka načel legendarni Dan Carter. Vsi črni so namreč takrat še vedno imeli igralca manj, a Carterjeve tri točke so napovedale miselni in praktični zasuk Zelandcev na poti do težko priborjene zmage, na koncu je bilo 20:18. A antilope lahko zdaj objokujejo teh usodnih osem minut igre v začetku drugega polčasa, ko si niso znale priigrati vodstva, ki ga sosedje iz južne zemeljske poloble ne bi več mogli izničiti. Južnoafričani so v teh minutah ubrali staromoden način ragbijske igre, žogo so rajši brcali, namesto da bi jo obdržali v posesti in iskali trenutek, da z igralci v zadnji črti prebijejo tekmečevo obrambo. Pa tudi drugače so ragbisti z juga črne celine vseh 18 točk dosegli z brcanji iz kazenskih strelov, za pet točk niso dosegli nobenega zadetka.
Za večino novozelandskih reprezentantov je to svetovno prvenstvo labodji spev, odšli bodo ali v pokoj ali v evropske klube, toda njihova zmagovalna miselnost zadnjih let se je pokazala tudi v kritičnih trenutkih polfinala. Od zmage na zadnjem SP, bilo je leta 2011 na domačih tleh, so izgubili le tri tekme, dobili pa 53. Od vseh teh je posebej v oči bodlo četrtfinalno poigravanje s Francijo na letošnjem SP; galski petelini so bili oskubljeni kar z 62:13. Novozelandci pa bodo morali biti v finalu mnogo bolj disciplinirani; proti antilopam je bilo preveč kazni, kot da bi nevedoč zagazili v južnoafriško savano. Bi pa z zmago v sobotnem finalu postali prvo moštvo, ki bi svetovni naslov osvojilo trikrat nasplošno in dvakrat zapored.
Carter ni skrivač
Triintridesetletni Dan Carter je na svojem četrtem SP v deževnem polfinalu z brcanjem zbral deset točk, zdaj ima najboljši novozelandski iztržek na prvenstvih (172), sodeloval je tudi v akcijah za zadetka za pet točk. V zadnjih letih so ga nenehno pestile poškodbe, a s svojimi izkušnjami in znanjem je pokazal, da si bo na stara leta kosti zasluženo grel na francoskem soncu. Po SP namreč odhaja v pariški klub Racing 92, kjer bo najbolje plačani igralec ragbija na svetu. »Nikoli pač ne čakaš na to, da bi v odločilnih trenutkih odločal nekdo drug. Zadnja stvar je bila, da bi se potegnil v ozadje in čakal, da se nekaj zgodi. Imel sem priložnost za potezo, ki bi obrnila potek tekme, in to sem skušal izrabiti. A tudi vsi soigralci so v drugem polčasu želeli podobno. To je odlika tega moštva. Moje tri točke, ko smo imeli igralca manj, pa so bile pravi psihološki udarec Južni Afriki,« je dejal Dan Carter. Hvalo pa mu je pel tudi nasprotni odpiralec igre, Južnoafričan Handre Pollard. »Carter ni nikoli povprečen, vedno odigra vrhunsko. Zaradi tega je verjetno najboljši odpiralec na svetu. Zadetek z brco iz odskoka je bil absolutno briljanten in jih je ponovno spravil pokonci,« je priznal Pollard.
Kapetan Richie McCaw je polfinalni bojeviti duh vseh črnih ponazoril zelo bistveno: »Tokrat smo zmagali po težji poti, toda proti Južnoafričanom je vedno tako.« Selektor Steve Hansen je pohvalil držo svojih varovancev pod pritiskom, a skrbi ga trinajst kršitev pravil igre med tekmo. V finalu bo ta številka morala biti precej manjša: »To je skrb vzbujajoče. Po drugi strani pa se je pokazalo, da moraš biti na tej ravni tekmovanja tako telesno kot tehnično vrhunsko pripravljen. Če nisi, ne moreš biti konkurenčen. Poleg tega pa imamo v McCawu najboljšega kapetana in igralca na svetu.«
Južnoafriški glavni trener Heyneke Meyer je odlično povzel bistvo dvoboja: »Dan Carter je tri točke z brco iz odskoka dosegel ravno takrat, ko so to potrebovali. A morali bi zmagati, usodo tekme smo imeli v svojih rokah, še posebej v prvem polčasu.« A vsi črni so izkušeni lisjaki, McCaw je že zbral 147 nastopov na novozelandsko vrsto, še veliko drugih pa jih ima čez 100. Izkušnje in kakovost prinašajo samozavest, prepričanje v same sebe pa je Novozelandcem tudi prineslo zasuk in pokoritev zares žilavih Južnoafričanov. Hansnovi varovanci morajo vse le še potrditi v finalu, tam se bodo pomerili z Avstralijo, ki je bila v drugem polfinalu s 29:15 boljša od Argentine.
