Tiskane izdaje
Portorož – Čeprav se je na volilnem kongresu v Portorožu odločalo o vodstvu evropske gimnastične zveze, se je na Obali mudil tudi predsednik svetovne organizacije Bruno Grandi. Italijan je na čelu FIG že vse od leta 1996, v njegovih mandatih se je stanje te panoge močno poslabšalo, številni bi dejali, da je 79-letnika že davno povozil čas.
Gimnastika je v preteklosti dala kar nekaj zvezdnikov svetovne ravni, še vedno je med najbolj gledanimi na OI, a z izjemo največjega športnega tekmovanja je njena podoba vedno bolj klavrna, že nekaj časa se vrti v začaranem krogu, vedno več potez se zdi nesprejemljivih. Največ se jih vrti okoli kvalifikacijskega sistema za nastop na OI, saj je zadnji zares višek nesmislov. Seveda kar se tiče specialistov, saj se morajo ti na kvalifikacijskem SP predstaviti še na dveh orodjih poleg paradnega, kakšna je vrednost teh (pol)nastopov, pa ni jasno nikomur. Najboljši na svetu na konju z ročaji, ki se denimo »lomi« še na preskoku in parterju, pač ni reklama za gimnastiko, Grandi pa se vede, kot da skorajda nima nič pri tem, saj da je v boju z velikimi povsem nemočen …
»Formula, ki velja ta čas, ni prava. Mislim, da bi morali specialisti na kvalifikacijskem SP nastopiti le na enem orodju, a moj glas je vendarle samo en. Dejstvo je, da močne države manjšim ne želijo prepustiti kolajn na OI, saj so prvaki denarno preskrbljeni za vse življenje. Časi romantike so pač mimo, pomemben je le še ekonomski vidik, zato si velike države ne želijo spremembe pravil,« pojasnjuje Grandi, pri čemer po toliko letih na vrhu FIG ne prepriča. »Proti temu sistemu se borim, odkar sem predsednik. Zavoljo teh pravil se tudi dogajajo takšne stvari, kot so se vašemu Peganu, ki bi bil gotovo v igri za kolajno, če bi pač dobil priložnost za nastop na OI. Pegan je bil revolucionar na drogu in misel na njegov primer me še vedno zaboli,« se je Italijan dotaknil Pegana, čeprav bi težko rekli, da se je kaj posebno trudil, da bi nekdanji svetovni in evropski prvak lahko nastopil na OI. Mimogrede, mogoče bo Pegan odšel na igre v Rio de Janeiro, in sicer kot ambasador FIG, potem ko mu je Grandi že obljubil to vlogo na olimpijskih dnevih mladih prihodnje leto. A pri predsedniku FIG se nikdar ne ve, saj je pri besedah veliko močnejši kot pri dejanjih.
Za nastop na OI naj bi se sicer sistem spremenil za Tokio 2020, o čemer naj bi se odločalo spomladi prihodnje leto, enega od petih predlogov, ki so izpolnili vseh šest zahtevanih kriterijev, pa je pripravila tudi Slovenija. »Slovenski predlog je dober, mogoče pride nekoč tudi v veljavo. Je pa tako, da moramo ustvariti čim bolj objektivne razmere. Ocene na različnih tekmovanjih z različnimi sodniškimi komisijami so neprimerljive, saj se lahko kriteriji preveč razlikujejo, različna so tudi orodja. Bi se pa morala začeti upoštevati tudi celinska prvenstva, svetovni pokal bi moral postati pomembnejši,« pravi prvi mož gimnastike, ki se označuje za zagovornika specialistov, saj da »njegova« panoga postaja vse bolj podobna atletiki, a kaj ko vse zamisli v tej smeri blokirajo Kitajska, ZDA, Nemčija itd., ki želijo poudarek na ekipah …
V Grandijevem mandatu se je sicer svetovni pokal povsem izjalovil, saj le redke tekme privabijo najboljše (nikakor pa ne vseh), nagradni skladi so kar smešno nizki, gledalcev ni. »Reči, da sistem svetovnega pokala deluje, bi bilo nesmiselno, obisk tekem nikakor ni zadovoljiv. Zakaj je tako? Najboljši ne nastopajo, vse skupaj traja predolgo, gledalci ne razumejo, zakaj določena ocena, zakaj posamezni odbitki,« priznava (a kot da ni niti najmanj odgovoren za to) Grandi, tudi velik kritik sistema ocenjevanja, ki je v veljavi od leta 2005, do spremembe pa je prišlo zavoljo vseh škandalov na OI v Atenah, kjer je šel naslov prvaka v mnogoboju v napačne (ameriške) roke … »Te spremembe naj bi pripomogle k razvoju gimnastike, a so mutirale v časovno bombo, ki bo zdaj zdaj eksplodirala,« pravi Grandi, ki kljub vsemu naštetemu vztraja, da se je v njegovem obdobju veliko stvari spremenilo na bolje, glavna težava pa da ostaja nepravičnost. »Ko sem postal predsednik, sem verjel, da bom rešil vse gimnastične težave, danes ugotavljam, da jih nisem, predvsem pa bode v oči nepravičnost sodnikov. Četudi ni več nekdanje politične delitve na vzhod in zahod, je ta pri nas še vedno zakoreninjena, sodnikom ni do tega, da zmaga najboljši, ampak iz prave države,« opozarja italijanski funkcionar, ki je med pogovorom večkrat obljubil, da se bo čez tri leta poslovil od predsedniškega položaja, kar bo gotovo razveselilo del gimnastične družine.
