Tiskane izdaje
Priimek Oblak je v slovenskem športu prej kot ne sinonim za nogomet, ne le zaradi Braneta, nekdanjega člana Schalkeja in Bayerna, pa nato selektorja, marveč tudi zaradi Jana, ki naj bi ga zdaj snubil tudi Real. V tej športni kasti bi se te dni lahko vrtela tudi Teja, a je nekje na poti zavila s poti. Namesto nogometa je izbrala košarko, četudi je kot mala rada nabijala žogo v gol, za kar je moral vso krivdo nositi oče Matjaž, ki je svoja naslednika vozil s sabo na treninge. Ne en ne drugi šport dekletom v dvomilijonski Sloveniji ne prineseta niti slave niti denarja, a Škofjeločanka kleno zatrdi, da bi že davno uživala v radostih življenja običajnega smrtnika, če bi ji bilo to življensko vodilo. Ampak s pregovorno gorenjsko trmo je vendarle prebila slovenske meje in januarja kot ena redkih Slovenk podpisala za poljskega evroligaša.
»V tujino ne vodi avtocesta, da prideš do priložnosti, moraš res izstopati, mene je izstrelila dobra sezona v jadranski ligi. Ko pa se ti to zgodi, te začnejo oblegati menedžerji,« pravi 23-letnica, ki še ni pokopala upov, da bo končala študij. Ne sicer ekonomije, ki ji je pomahala v slovo, a diploma je nuja za normalno službo v teh težkih časih, pravi. Službo? Da, četudi je profesionalka na najvišji evropski ravni, zneski v ženski košarki le niso takšni, da bi po upokojitvi dvignila vse štiri v zrak in uživala življenje. »V evroligi je seveda neprimerljivo s Slovenijo, zneski so precej višji, saj pri nas večina igra za štipendije. Ampak kljub lepi plači, s katero dam kar nekaj lahko na stran, ne moreš zaslužiti za vse življenje,« je opozorila na še nekaj, kar je ljubiteljem moške košarke nepojmljivo. Plače so, pravi, višje v Evropi in ne v ZDA, kjer poteka ženska različica lige NBA.
Onkraj luže cena zraste
»Zato pa tamkajšnje igralke rade prihajajo v Evropo, pa še koledarji se ne pokrivajo in lahko igraš na obeh celinah, saj WNBA poteka poleti. Vseeno pa je to izziv, četudi v ZDA ni lahko priti, nekatere Evropejke pa tam izgledajo prav smešno. A če greš tja, ti v Evropi zraste cena, tudi za kariero je to v redu,« priznava dosedanja članica Polkowic, ki je podobno kot soigralke minule tedne rada prisluhnila tudi izkušnji Nike Barič, ki se je letos (neuspešno) potegovala za mesto v WNBA. »Spet se je pokazalo, da ni nujno, da prideš do mesta v ameriški ekipi, in to kljub temu, da so te izbrali na naboru,« dodaja Oblakova, ki je bila vesela evropske izkušnje v minulih mesecih, četudi je prvič okusila, kakšen je resen profesionalni kruh v tujini, kjer zate govorijo le dejanja na parketu, četudi imaš za to na voljo le prgišče minut.
S Pokowicami se ji je pogodba sicer iztekla in za zdaj še ne ve, kakšna bo njena pot v naslednjih mesecih, glede na to, da ima podjetnega zastopnika, Grka Vasilisa Giapalakisa, ki bdi tudi nad kariero Nike Barič, pa se za prihodnost ne boji. »Poljska je bila moja prva izkušnja v tujini, malo sem pogrešala stalnost v igri. A za to rabiš izkušnje in predvsem čvrsto psiho, da ne drsiš navzdol, ker pač takoj ne dobiš priložnosti. Zaenkrat se o nadaljevanju še pogovarjamo, ker v klubu ne vedo, kakšna bo njihova ekipa,« pojasni vesela, da so se končale tudi težave s poškodbami, ki so jo spremljale v preteklosti in brez katerih bi do zimske odskočne deske bržkone prišla že prej. Prepričana je namreč, da so ambicije reprezentance precej povezane tudi s tem, da lep del ekipe zdaj že igra v tujini, v klubih, kjer je igra na precej višji ravni kot doma.
Drug drugemu navijača
Sama si sicer najbolj želi mesta v klubu, kjer bo imela tudi nosilno vlogo, če pa bi zlati ribici lahko prišepnila še kakšno željo, bi jo prosila, da z bratom zaigrata v istem mestu. »Od malega sva zelo povezana, delila sva si sobo in vesela bi bila, če bi si v tujini lahko najela tudi skupno stanovanje. A to bo težko,« ostaja realna, četudi ji je Janova podpora med kvalifikacijami – držal je besedo in prišel navijat v dvorano Vitranc ter ji s tem vrnil »uslugo«, ko si je maja vzela prost dan, da bi ga gledala v Torinu – veliko pomenila. Včasih še vedno skupaj primeta košarkarsko žogo ali brcneta nogometno, ampak pravih dvobojev ena na ena ni več, če že pomembne vloge ne odigra čas, pa ga preventiva pred poškodbami.
Ampak strasti do nogometa se Teja vseeno ne odpoveduje, svetovno prvenstvo v Braziliji ima te dni visoko mesto na njenem dnevnem seznamu »obveznosti«, največkrat med treningi in nastopi ujame srednji večerni termin, ko so ji nekajkrat družbo delale tudi soigralke. »Mene so najbolj prepričali Nizozemci, Brazilci so favoriti, ker so domačini. Vsi govorijo o Argentini, a meni ne igra lepo. Španci pa so presenetili z izpadom, a po drugi strani so jih že vsi naštudirali, njihova igra s podajami zdaj ne vžge več,« je kot iz topa izstrelila hitro analizo in napoved dogajanja v Južni Ameriki, ob katerem teši svojo ljubezen do nogometa. Pravi, da jo včasih prešine misel, kako bi bilo, če bi pred leti ostala v tem športu, a tega odgovora pač ne bo nikoli deležna …
