Od junaka do lažnivega kljukca

Plavalno dogajanje na olimpijskih igrah je tako kot že v Atenah, Pekingu in Londonu tudi v Riu najbolj zaznamoval Michael Phelps. A v dneh po koncu spektakla je bolj odmeval »dosežek« njegovega ameriškega rojaka Ryana Lochteja. Od Brazilije se je poslovil z incidentom, namesto da bi ga mnogi ohranili v spominu kot izjemnega športnika, je zdaj postal lažnivi kljukec …

Dasiravno si je plavalec svojo lepo zbirko enajstih olimpijskih kolajn na letošnjih igrah obogatil še z dvanajsto, povrhu zlato, sprva ni bil pod najbolj vidnimi žarometi pozornosti. Ti so vendarle pripadli neuničljivemu Michaelu Phelpsu, še eni od učenk izjemne ameriške plavalne šole Katie Ledecky, čudežni madžarski deklici Katinki Hosszu, kajpak je bila pod posebnim drobnogledom tudi vodilna ruska plavalka Julija Jefimova zaradi dopinških zapletov v preteklosti. In Lochte?

Gre za športnika izjemne preteklosti, v zadnjem desetletju domala ni bilo tekmovanja najvišje ravni – torej vseameriških iger, svetovnega prvenstva in OI –, da ne bi bil vselej med udarnimi favoriti za najvišje uvrstitve. Resda se mu je zataknilo pred enim letom, ko na šampionat v Kazan, pravzaprav zadnji globalni plavalni preizkus pred Riom, ni prišel tako vrhunsko pripravljen kot v prejšnjih letih, nato jo je povrhu zaradi čudnega obrata v vodi odnesel še z diskvalifikacijo. Jasno je bilo, da se mu pri tridesetih pot vrhunskega plavalca približuje koncu, a poskusil je ugrizniti v jabolko še enih olimpijskih iger. Odšteval je dneve do Ria, vadil na domači Floridi. Resda so minili časi, ko je na tekmovanjih lahko nastopil v pisani paleti disciplin, a tu je pač poskusil v lovu vsaj še na eno zlato kolajno in jo tudi osvojil s štafeto. »Mar ni to prav poseben dosežek, da smo že na četrtih igrah zapored nepremagljivi na 4x200 m prosto,« se je ob koncu tekmovanja še smejalo plavalcu, a dobra volja je nato kmalu izginila.

Najprej je odigral vlogo nesrečnega olimpijca, češ da je s soplavalci sredi noči doživel oboroženi rop, o čemer je podrobno ameriški javnosti »poročala« tudi njegova mati, nakar pa je prišla na dan resnica o pretiravanju in pobalinskem obnašanju plavalcev sredi noči, pravzaprav že v zgodnjih jutranjih urah, v mestu 31. olimpijskih iger.

Niti ropa niti napada ni bilo! Takšna je bila rdeča nit uradne policijske preiskave, kmalu je prišla na dan resnica o pretirano razposajenih športnikih po neki zabavi, njihovem ustavljanju na eni od bencinskih črpalk ter uriniranju na prostem za stavbo, ko ob vsem razgrajanju niso dobili ključa vrat toaletnih prostorov. In za nameček je v opitosti Lochte raztrgal še nek reklamni pano ob črpalki, brez prihoda policistov in nato prijave kajpak ni šlo.

Četverica ameriških reprezentantov – ob Lochteju še Jack Conger, Jimmy Feigen in Gunnar Bentz – je nato prikorakala v olimpijsko vas, predstavila izmišljeno zgodbo, a pozneje je javnost spoznala resnico. Osramočeni plavalci so si želeli čimprej domov, Lochte je, kot je dejal, bil najbolj vesel, ko se je vrnil na domača ameriška tla. Toda incident ni pospravljen pod preprogo, razposajeni druščini napovedujejo sojenje v Braziliji, znanemu plavalcu grozita bodisi zapor bodisi visoka denarna kazen.

Medtem je sicer tudi iz Ria že prišlo uradno opravičilo zaradi pretirano ostrega ravnanja policistov, tudi groženj z orožjem, a to Lochteju kaj prida ne bo pomagalo pri nadaljevanju športne poti. Pokrovitelji so sredi prejšnjega tedna uradno prekinili pogodbe z njim, zlasti je odmevala odločitev Speeda, znanega plavalnega opremljevalca. Milijoni so potonili na dno bazena, v uradnem sporočilu so pri podjetju zapisali: »Več kot desetletje smo uživali v zmagovitem sodelovanju z Ryanom, postal je pomemben član našega moštva, a takšno obnašanje ne sodi k vrednotam, ki jih spoštujemo …«