Wilfredo Leon od levčka do alfa samca

Kubanski odbojkar Wilfredo Leon, MVP nedavnega zaključnega turnirja lige prvakov, je najbolj vroč igralec na svetu.

Objavljeno
02. april 2015 23.18
Janez Porenta, šport
Janez Porenta, šport

Ljubljana – Že kot levček, še globoko mladoleten, je plenil bolje kot ostala zverjad in kazal neizmeren ubijalski instinkt. Zdaj, komaj 21 jih šteje, je že alfa samec v krdelu. Wilfredo Leon, čudežni deček kubanske odbojke, od minule nedelje pa tudi najkoristnejši igralec zaključnega turnirja lige prvakov.

Osnovnošolske klopi je še gulil, ko je prvič oblekel dres kubanske članske reprezentance. Star je bil 14 let in 10 mesecev. Tekmeci so ga postrani gledali, soigralci so bili do njega zaščitniški, sam pa je iz vreče izkušenj zajemal z veliko žlico. Že leto pozneje je s svojimi predstavami osupnil svet, izbrali so ga namreč za najboljšega sprejemalca v svetovni ligi. Zvezdnikom so se začela tresti kolena pred »paglavcem«, ki je na svet gledal otroško, naivno. Niti polnoleten še ni bil, ko si je prvič na roko nadel kapetanski trak v izbrani vrsti. Njegov razvoj je bil prehiter za kubanske razmere, zato je predlani – skupaj z reprezentančnim kolegom Yoandrijem Diazom – odšel s trebuhom za kruhom v Evropo. Oba je pot vodila v Rusijo, Wilfreda kar v enega od največjih in najbogatejših klubskih velikanov stare celine, Zenit Kazan.

Leon je visok 201 cm. Za sprejemalca veliko, sploh za tako skočnega, kot je on. Ima nebeški odskok, pri napadu z druge linije je neustavljiv, njegova močna točka je tudi servis. V nedeljskem finalu lige prvakov je Rzeszowu primazal kar šest asov, v polfinalu Berlinu ravno tako. Čustev (še) ne zna nadzirati. Dela napake in se ob tem pobalinsko jezi. Vsake vrhunske poteze se veseli kot otrok. Na sklepnem turnirju LP je v dveh dvobojih dosegel 45 točk. »Pred to sezono skoraj dve leti nisem bil v tekmovalnem pogonu, lahko sem le treniral. Ni bilo enostavno vrniti se na najvišjo raven. Po koncu minule sezone, ko so soigralci odšli na počitnice, sem zavihal rokave in trdo delal. Z vsako posamično nagrado se ti vloženi trud povrne. Že večkrat se je pokazalo, da je bila odločitev za Zenit pravilna. V ekipi smo prijatelji, veliko se pogovarjamo, nikogar ne bi posebej izpostavljal. Ne počutim se osamljenega v Rusiji. Občasno me obišče dekle, včasih družina. Nič slabega ni v Kazanu,« se je vročekrvni Kubanec dobro znašel v ruskem hladu.

Domačo reprezentanco je pustil za sabo. Ne prvi. Seznam odličnih kubanskih odbojkaric in odbojkarjev, ki so pobegnili v lepši svet in dobili potne liste razvitejših držav, je dolg. Na njem so tudi Osmany Juantorena in Taismary Agüero z italijanskim državljanstvom, Rosir Calderon z ruskim, Yosleyder Cala z ameriškim. Leon se spogleduje s poljskim. V tej tipično odbojkarski deželi živi njegovo dekle, od tam prihaja njegov agent, tudi sam ima stalno prebivališče prijavljeno v Rzeszowu. »Rad bi živel na Poljskem. Rad bi tudi zastopal barve te države, a vem, da ni vse v mojih rokah. Biti moram potrpežljiv in čakati, časa je dovolj,« se zaveda sprejemalec z dinamitom v rokah in nogah. Če se bo postopek začel nemudoma, bo poljski dres lahko oblekel leta 2018, star šele 25 let.