Od predsednika do idola

Bodimo pošteni: volitve predsednika OKS zanimajo le manjšinjski del slovenske javnosti. Zanimanje za uspehe najboljših slovenskih športnikov v tržno najprivlačnejših športnih panogah in vsakokratne kolajne olimpijcev močno presega odmev bojev v dnevni športni politiki. Tudi tokratne volitve predsednika OKS bi bile zgolj še ene v vrsti nezanimivih, če bi za prestižni položaj vnovič kandidiral nepremagljivi Janez Kocijančič.

Slednji se je vendarle odločil drugače, kandidatom za svojega naslednika pa je to javno sporočil dovolj zgodaj, da so se lahko ustrezno pripravili za volitve. V zadnjih mesecih se je volilna kampanja razplamtela, Gabrovec, Janković in Vehovar so se pojavljali v medijih bolj pogosto kot najvplivnejši politiki, kar resda več pove o ugledu in dometu trenutnih politikov kot o Bogdanu, »Zokiju« in »Vehiju«. Ob tem se mnogi čudijo, češ kakšen interes vodi vse tri kandidate v tako srdit in neusmiljen boj za predsedniški stol, ki naj bi vendarle prinašal le čast in ugled, saj je v svojem bistvu prostovoljnega, volonterskega značaja.

Volilna kampanja namreč ni potekala v slogu stare dunajske šole ali po načelih angleškega bontona. Drži, vsi trije so bili navzven večji kavalirji od Hercula Poirota, trepljali so se po ramenih, se smehljali in sproščeno kramljali o morebitnem povolilnem sodelovanju, tekmecu pa niso javno zamerili niti »izposoje« članov svojega volilnega štaba. V zakulisju je bilo vendarle veliko bolj neizprosno, kar so nam osebno potrdili tudi nekateri delegati, boj za položaje je bil dejansko le napol zakonit. To je na nek način logično, morda je škoda le, da ni prišlo do bolj odkritega in pronicljivega javnega soočenja kandidatov. Morda bi bil novi predsednik v tem primeru res bolj očrnjen, kot bo zdaj, toda pred seboj bi imel bolj čisto pot in posledično lažje delo.

Delo in naloge novega predsednika bodo namreč zelo pomembni. V splošnem kontekstu ne gre le za volitve prvega moža krovne hiše športa, pač pa tudi za volitve v organe OKS, posledično pa – posredno – v organe Fundacije za šport, strokovnega sveta vlade RS za šport, javnega zavoda za šport Planica, Športne loterije in Loterije Slovenije, ki de facto in de iure krojijo usodo slovenskega športa in odločajo o razdelitvi javnih sredstev. Bodimo iskreni, za to pač gre. Zgovoren je primer dolgoletnega športnega funkcionarja, ki mi je zaupal zanimivo anekdoto: »Ob izvolitvi za predsednika ene od uspešnih panožnih zvez mi je čestitalo pet ljudi. Ko sem postal član sveta fundacije za šport, pa mi je čestitalo 53 športnih prijateljev.«

Volitve predsednika in organov OKS bi morale torej še kako zanimati tudi večinsko slovensko javnost, saj delegati danes v končni posledici odločajo prav o financiranju športnih idolov, ki so tako pogosto izpostavljeni magnet za Slovence.