Odbojkarski Zidane

Najprej je nemške odbojkarje prvič po skoraj četrt stoletja popeljal med štiri najboljša moštva v Evropi. Dva dni pozneje jih je v Krakovu kot prvi selektor doslej vodil tudi v finale EP. Enako kot predlani v Sofiji Slovence. Andrea Giani je odbojkarski Zinedine Zidane – že kot igralec je bil med največjimi, neslutene uspehe žanje tudi kot trener oziroma selektor, čeprav mu še manjka kilometrine.

V življenju mu ni bilo vselej z rožami postlano. O težavah v šoli ne govori rad, se jih pa ne sramuje. Na srednji geodetski šoli ni šlo brez popravnega izpita, učitelji pa niso imeli posluha, da je šport, ki mu je že tedaj posvečal največ pozornosti, postavljal na prvo mesto. Kako ga ne bi, športne gene je podedoval po očetu Dariu, vrhunskem veslaču, leta 1964 tudi udeležencu olimpijskih iger v Tokiu z italijanskim osmercem. Sam je v otroških letih rad poprijel za košarkarsko žogo, a imel težavo, da je moral iz rodne Sabaudie na treninge vsakodnevno v 21 kilometrov oddaljeno Latino, zaradi česar je naposled obupal. A se je obrestovalo, v košarki je našel svojo življenjsko sopotnico Emanuelo, tedaj igralko Parme, v tej panogi se je znašel tudi njegov že polnoletni sin Davide. Hči Lisa je kajpak odbojkarica ...

Oče Dario je bil v svojem športu domala nepremagljiv – v 80 nastopih je vpisal 79 zmag. Zmagovalno miselnost je uspešno prenesel tudi na sina Andreo, ki je že v mladih letih, čeprav se je osnovnih odbojkarskih veščin učil pozno, pri 14 letih (zaradi alergije na vodo, zaradi katere je bil pogosto tudi v bolnišnici, ni mogel iti po očetovih stopinjah, prav tako se ni našel v nogometu), dokazal nesporen talent, širino in vsestranskost in bil zgodaj, namesto v mlajše selekcije, porinjen med člane. S svojimi 196 centimetri je bil priročen in hvaležen na vseh igralnih mestih, najpogosteje na korektorskem in sprejemalskem, uporaben je bil tudi na blokerskem in se preizkusil celo kot organizator igre. Njegova univerzalnost mu je kajpak izjemno pomagala, ko je iz igralskih presedlal v trenerske vode.

Kar je dosegel v igralski karieri, je nemogoče strniti v nekaj vrstic. Z »azzurri« je bil trikrat svetovni in štirikrat evropski prvak, na olimpijskih turnirjih se je trikrat dokopal do odličja, nikdar pa najžlahtnejšega leska, kar ostaja njegova najgrenkejša izkušnja v igralskem obdobju. Enako kot ZDA v košarki je imela Italija sanjsko moštvo leta 1992 v Barceloni, kjer je bila edina kandidatka za zlato, a enostavno pregorela.

Leta 2005 je reprezentančno kariero zapečatil z rekordnimi 474 nastopi v majici z državnim grbom, znan je bil kot »leteči« odbojkar, ki je lahko v zraku jadral dlje kot kdor koli drug, o njem brez pretiravanja govorijo kot o enem najboljših igralcev vseh časov, na katerega so se lepile tudi individualne lovorike. In priznanja: dvakrat ga je s posebnim redom za zasluge odlikoval italijanski predsednik, leta 2008 pa so ga – kot šele tretjega Italijana po Juliu Verdascu in Giardiniju – zasluženo uvrstili v odbojkarsko dvorano slavnih. »Tovrstno priznanje je zame kot zmaga na OI. Rekli so mi, da sem si ga zaslužil zaradi raznovrstnosti. Na to sem še posebej ponosen. Igral sem na vsakem položaju, menjal igralna mesta tudi večkrat med sezono in zmagoval v vsakem primeru. Vedno sem se trudil, da bi vse opravil popolno,« poudarja 47-letni italijanski perfekcionist.

Njegova trenerska filozofija je drugačna kot pri ostalih odbojkarskih strokovnjakih, večji poudarek daje detajlom, ki se drugim zdijo samoumevni. V njegovem besednjaku je najbolj opevana beseda »sistem«. Zvezdnike razume kot dodano vrednost, osnovo zanj pa predstavlja ekipni duh. Je izjemen motivator, ki le redko povzdigne glas in vselej dvakrat premisli, preden spregovori. Je tudi izjemen analitik in netipičen, introvertiran in nekoliko sramežljiv Italijan. Po četrtfinalni zmagi nad Češko na EP na Poljskem je dejal: »Dokazali smo, kako pomembna je v odbojki dolga klop, obenem sem igralcem naročil, naj se osredotočijo na posamezne prvine igre, kar se je obrestovalo. Ključno pa je bilo ohraniti zbranost od prve do zadnje akcije.«