Tiskane izdaje
Ljubljana – Mariborska tekvondoistka Nuša Rajher ni skrivala razočaranja, potem ko je na olimpijskih igrah v Londonu '12 izpadla v četrtfinalu in tako ostala brez želene kolajne. Vendar pa postavna Štajerka ni obupala; ravno nasprotno. Trdno je odločena poravnati račun z največjo športno prireditvijo prihodnje leto v Riu de Janeiru.
Od tega, da si poskuša še enkrat priboriti nastop na OI, je očitno nič ne more odvrniti. Niti zlomljeni prsti na nogah in rokah, ki si jih je marca poškodovala na odprtem prvenstvu Nizozemske, niti materinstvo – 16. oktobra lani je namreč življenjskemu sopotniku Mariu rodila sina Marina.
»Po porodu nisem imela nobenih težav, zato sem lahko začela kmalu spet trenirati. Sprva sem v glavnem le tekla in na ta način krepila telesno pripravljenost, januarja pa sem se nato udeležila prvih reprezentančnih kondicijskih priprav pod vodstvom Mitje Bračiča v Srbiji. Če sem iskrena, nisem verjela, da jih bom 'preživela', vendar pa mi je nekako le uspelo,« se je Rajherjeva čudila sama sebi.
V nadaljevanju se je presenečala tako rekoč iz dneva v dan. »Naredila sem vse, kar sem lahko v tako kratkem času, več ne bi mogla,« je omenila 31-letna Štajerka, zadovoljna tudi z zaključnimi pripravami konec aprila v mariborskem športnem centru Red Power. Šele na njih si je tudi dokončno zagotovila vstopnico za svetovno prvenstvo olimpijskega združenja WTF ta teden v Čeljabinsku.
Vodilni v slovenski reprezentanci, tehnični direktor Kristijan Kovačič ter trenerja Miodrag Krnetič in Dragan Zarič sprva namreč niso bili povsem prepričani o njenem nastopu v Rusiji. »Bali so se za moje zdravje, vendar pa sem jim na treningih dokazala, da se že lahko borim na vso moč. Zato so mi po končanih pripravah tudi prižgali zeleno luč za odhod v Čeljabinsk, sama pa bom poskušala dokazati, da sem si to tudi zaslužila,« je poudarila Rajherjeva in razložila, da je letošnje svetovno prvenstvo še kako pomembno.
»Dobitniki kolajn bodo 31. decembra, ko se bo zaključilo točkovanje v kvalifikacijah za OI, v vsaki kategoriji skoraj zanesljivo med tisto šesterico potnikov v Rio de Janeiro. Preostali bodo morali svoje priložnosti iskali na celinskih kvalifikacijskih turnirjih januarja prihodnje leto,« je pojasnila 183 centimetrov visoka Mariborčanka, ki se je morala na prejšnjem svetovnem prvenstvu pred dvema letoma v Puebli sprijazniti s petim mestom, kar v borilnih športih, v katerih v sleherni kategoriji podeljujejo po dve bronasti kolajni, velja za najbolj nehvaležno uvrstitev.
V Čeljabinsku bo pojutrišnjem, ko bo na sporedu njen dan D v kategoriji nad 73 kilogramov, dala vse od sebe, da se bo povzpela (vsaj) še stopnico višje. Ob tem je priznala, da verjetno res ne bo pod takšnim pritiskom kot na primer njena reprezentančna kolega Franka Anić in Ivan Trajkovič, ki bosta branila tretji mesti iz Pueble '13.
»Čeprav drugi tokrat morda ne pričakujejo veliko od mene, se sama glede tega do sebe nisem spremenila. Še zmeraj imam velika pričakovanja in vsakič želim doseči največ, zato me zanimajo zgolj zmage in ne porazi,« je tekvondoistka kluba Branik Hwarang razkrila svojo miselnost, ki ji je med številnimi uspehi prinesla tudi bronasto odličje na evropskem prvenstvu leta 2010 v St. Peterburgu.
Zaveda se, da že uvrstitev v reprezentanco za letošnji vrhunec pomeni lep uspeh, s katerim pa se še zdaleč ne namerava zadovoljiti. »Odkar sem mamica, so moji nožni in ročni udarci še močnejši, glava pa je bolj na mestu. Upam, da bom to dokazala tudi v Čeljabinsku,« si je še zaželela Rajherjeva, vesela, ker jo družina podpira 110-odstotno. Ob drugih slovenskih športnicah-mamicah (Špeli Ponomarenko, Maji Tvrdy, Mariji Šestak ...) je zgled našla tudi v nemški tekvondoistki Sümeyye Manz, ki se je po porodu prebila na olimpijske igre (London '12). To je zdaj tudi Nušin veliki cilj ...
