Odličnjaki (so) zunaj razreda odličnjakov

Ne moremo sprejeti dejstva, da bi to tekmovanje, če bo to zaprt elitni krog, lahko vplivalo na različne lestvice, ki obstajajo in so pogoj za to, da se posamezna reprezentanca lahko udeležuje predtekmovalnih ciklusov ali potem top tekmovanj, v tem primeru svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger. Če pa to že je zasebno tekmovanje, potem naj takšno tudi bo, naj ga izločijo izpod okrilja svetovne zveze in naj, razen finančnih, nima nikakršnih drugih učinkov.« Besedam in razmišljanju predsednika Odbojkarske zveze Slovenije Metoda Ropreta o zapletih z (ne)uvrstitvijo Slovenije v elitno svetovno ligo (SL) kaj več ni treba dodajati.

Odbojkarskim laikom in predvsem navijačem nove odbojkarske sile na svetovnem zemljevidu, kar Slovenija je, kljub vsemu kaže poenostaviti nekaj podrobnosti iz tega zarotniškega načrta svetovne krovne organizacije (FIVB), kot so prepričani naši odbojkarski navdušenci. Ropretovo razmišljanje in kritike o vrednotenju svetovne lige (ta je sama po sebi edinstvena v športnem svetu) in o zaprtem krogu pijejo vodo. Vodilni možje oziroma najvplivnejši po članicah celo najbolj razširjene zveze v moštvenih športih (221 članic, nogometna FIFA jih ima 211, košarkarska FIBA pa 213) so (bodo) najbrž pri načrtovanju »svoje« lige upoštevali te posebnosti in predvsem poslanstvo krovne organizacije ter jih bodo pravno ustrezno oblikovali. Toda ni se mogoče izogniti, da so – sodeč po še neuradnih uvrstitvah reprezentanc v elitno skupino, nekakšen G-12 + 4 – morali privoliti v kar nekaj kompromisov in so odstopili od svojih izrazito sebičnih poslovnih idealov. Če bi jih ohranili, potem vsaj dve velesili nimata kaj početi v tej izbrani družbi, Srbija in Bolgarija. Razen vzgoje odličnih odbojkarjev in uspehov na največjih tekmovanjih ne premoreta niti enega kluba, po kakovosti in najbrž tudi finančni stabilnosti primerljivega s slovenskim prvakom ACH Volleyjem. Čeprav gre za mizerne proračune izpod milijona evrov. Kaj prida evrov od Srbije ali Bolgarije zagotovo ne bo imela FIVB, kvečjemu bo kaj po nekakšnem vzorcu FIFA solidarnostno prispevala v mošnjiček njunih zvez. Da je zunaj tako imenovane elite ostalo kar precej ekonomsko močnejših in tudi odbojkarsko razvitih držav, vendarle kaže na to, da so snovalci SL upoštevali tudi kakovostna merila, ki – razumljivo – na koncu vendarle pripeljejo oglaševalce, povečujejo priljubljenost, prinašajo zmage in lovorike.

Ropretova oziroma slovenska dilema bi lahko bila naslednja: naj med prezrtimi, izpuščenimi in užaljenimi išče zaveznike, da bi preprečili elitiziranje svetovne odbojke, ali pa išče zaveznike in pot, kako bi se pridružili izbrani družbi in jo razširili. Razumneje bi se bilo ravnati po načelu, da če koga ne moreš premagati, se mu pridruži. Toda težava naše krovne organizacije in njenih ljudi ni to, da nimajo zamisli, temveč razumevanje njihovih težav na višjih ravneh. Ali če usmerim pozornost; na svetu ni tako razširjene in priljubljene športne panoge, v kateri bi lahko za zares majhen vložek enakovredno tekmovala in bila prepoznavna tudi bogata Slovenija. In nadaljujem: je v interesu države, da zdaj globalno eden od najbolj odličnih izdelkov Made in Slovenia osamljen in podcenjen ostaja na napačni strani Karavank, Julijcev, Istre, Koroške, Kolpe, Lendavskih goric ...?

Najbrž pa je za vse »popravke« že prepozno. Tudi sedanji izjemen slovenski odbojkarski čudež ima svoj rok trajanja in predvsem krajšega, kot ga imajo večji tekmeci.