Padci z akrobatskimi vložki so del vsakdanjika

Ko je Ana Odlazek, desetletje je že tegá, pustila atletiko (trener ni znal z otroki) in se vrgla v hitrostno rolanje, je najpogosteje poslušala začudeno vprašanje: »Pa to res obstaja?« Najprej se je z vso vnemo trudila razlagati, nato se je naveličala in raje odvrnila, da sploh ne trenira ničesar, danes odgovarja z dosežki in rezultati.

Ob limonadi se ji razveže jezik in mi, neukemu novinarju, razloži vse, od A do Ž, o panogi, ki še ni olimpijska. »Morda bi že bila v Tokiu, pa so si pristojni prišli ogledat neko SP, na katerem je bilo nekoliko več padcev – smo le kontakten šport –, in se odločili, da je prenevarno. Nam je to samoumevno, padci so sestavni del športa, oni pa so bili malo šokirani in so rekli: 'Več sreče prihodnjič,'« pojasni.

Ko je pustila atletiko (trenirala je vzdržljivostne teke) in eno sezono mirovala, jo je mama spodbudila, da se je vrnila v pogon. »Omahovala sem med hitrostnim drsanjem in rolanjem, pretehtalo je, da ne maram zime.« Gre za sorodni panogi, drsanje ima daljšo tradicijo, »osnove so podobne, obstajajo specifike, ki te bolj privlačijo pri enem ali drugem športu, so pa nekateri tekmovalci uspešni v obeh«. Ano je navdušila skupinska dinamika, ker se ves čas dogaja. In hitrost.

»Ravno to, da je kontakten šport, mi je pri hitrostnem rolanju najbolj všeč. Nisi odvisen le od sebe, temveč od skupine, ves čas moraš biti pozoren, kaj delajo drugi. Pomemben je periferni vid, da vseskozi čutiš, kaj se dogaja za teboj in kaj pred tabo. Če se v sekundi ne odzoveš prav, si lahko takoj del padca. Ti pa sčasoma pride v podzavest in ni ti več treba toliko gledati nase, zgolj na druge dejavnike,« pojasnjuje 24-letna v Ljubljani živeča Zagorjanka.

Padci so pogosti. Tudi skupinski, s pravcatimi akrobatskimi vložki. »Večinoma se zgodijo po nesreči, pride pa tudi do zamer, kadar so namerni. Italijani so znani po tem. Poškodb ni veliko, saj odrgnin niti ne štejemo za poškodbe. Zlomi se zgodijo redko. Sama sem nekoč padla in se po riti peljala pet metrov, pa utrpela zgolj odrgnino, nič hujšega. So pa tudi skupinski padci, pri katerih imaš lahko smolo, da se odmikaš na napačno stran in padeš zraven.«

Povprečno 36 km/h

Odrivanje, vlečenje, boksanje je strogo prepovedano. Ob tem Ana mimogrede navrže anekdoto: »Na EP sem na maratonu dvakrat padla, pa kljub temu prišla do cilja. Prvič se mi je na zoprnem terenu kolešček – ne vem, kako – odvil, verjetno sem ga potegnila ven in padla. Takoj sem ujela skupino, a bila potem udeležena še v skupinskem padcu. Narobe sem se odločila, šla levo namesto desno, skočila čez tri, naredila preval, se pobrala in nadaljevala. Končala sem nekje okrog 20. mesta, brez padca bi bila dosti višje.«

Hitrostni rolarji se počutijo domače tako na mestnih ulicah kot na pistah. Odlazkova je specializirana za (pol)maratone, ki so sestavni del EP in SP. Krog je dolg od dva do štiri kilometre, nabereš jih toliko, da je dovolj za maraton. Tekme potekajo na različnih razdaljah, od 200 do 1000 metrov so kratke proge, deset in 20 kilometrov dolgi (na izločanje ali točkovanje), pri maratonu ni filozofije. Ana se v šprintih ne znajde najbolje: »Nisem dovolj eksplozivna. Smo pa v Sloveniji vsi trenirali vse, ker nas je premalo. V tujini, kjer je konkurenca večja, pa so bolj strogo ločeni.«

Mala šola hitrostnega rolanja. Hitrost? »Zanjo so pomembni kolesca, ležaji, nizki čevlji pa seveda tvoja moč za odriv, tehnika, precej pomaga tudi zavetrje, skupina je načeloma hitrejša kot posameznik. Razlike so tudi v podlagi, grob asfalt nas zelo moti. V Berlinu sem državni rekord v maratonu dosegla s povprečno hitrostjo 36 kilometrov na uro.« Zavoji? »So ključni. Ko si natreniran, si v prestopanju v zavoju lahko enako hiter ali celo hitrejši kot na ravnini. Najlažje je tudi prehitevati pri izhodu iz zavoja, če dobro pospešiš.« Drža telesa? »Načeloma smo vselej nizko, v polpočepu, trup gre dol in izkoriščaš zavetrje. Pri polnem pospeševanju je pomembno delo rok, ki ti v zavetrju bolj služijo za to, da nadzoruješ položaj in si čvrstejši v skupini.«

Za dolge proge so ključni dejavniki vzdržljivost, dobri pospeški, moč, za kratke eksplozivnost. Tudi tehnika. In seveda psiha. Pri hitrostnem rolanju ima Ana nekoliko nižji srčni utrip kot pri teku, »je pa več napadov, sprememb ritma in tam se doseže tudi maksimum,« poudarja Zasavčanka, ki jo najbolj navdihujejo športniki, ki se borijo po poškodbah, ki vztrajajo, paraplegiki. Največ manevrskega prostora ima še pri tehniki. In kaj na to pravi njen trener? Nič. Ker ga nima. »V Sloveniji jih ni. Kolega ima italijanskega trenerja, ki tudi piše program treningov. Težava nastane, ko ti pade motivacija, takrat bi potreboval trenerja, da bi te malo spodbujal.«

Tudi 70+

Mala šola, drugič. Oprema? »Čelada, dres, rolarji, od zaščitne opreme kvečjemu kolesarske rokavice. Trdi kosi zaščitne opreme niso dovoljeni, ker je bilo preveč 'rukanja'. Za mlajše obstajajo malo ojačani dlančniki in nogavčki. Pri rolarjih je razlika v kakovosti koles in ležajev. Koleščka lahko zamenjaš tik pred tekmo, če se, denimo, ulije, med preizkušnjo si tega ne moreš privoščiti, ker vzame preveč časa.« Sodniki? »Na krajših progah jih je šest na krog, na maratonih pa nadzor ni tako podroben, ponavadi sta eden, dva na motorjih, tudi veliko manj je opominov.« Starostne omejitve? »Jih ni. Imamo tudi EP in SP za višje starostne kategorije, celo za 70+. So zelo hitri, saj rolajo že od mladih let in imajo vse v nogah.«

Evropska velesila je Italija, svetovna, zanimivo, Kolumbija, »kjer SP prenašajo celo po nacionalki«. In razmere pri nas? »Težko je, ker so fantje usmerjeni strogo v nogomet. Imamo nekaj podmladka, nekaj deset otrok, žal premalo. Če bi bilo več oglaševanja, bi tudi več otrok prišlo.« Najboljšo promocijo doslej so si naredili lani na Ljubljanskem maratonu, saj je v njegovem okviru – po vzoru največjih svetovnih maratonov, sploh berlinskega – potekala tudi preizkušnja v hitrostnem rolanju s 120 udeleženci. Letos bo enako, rolarji se bodo na 21-kilometrski izziv podali pred tekači. Že pred tem bo 27. avgusta zvečer priložnost za rekreativce tudi na desetkilometrski progi na Vrhniki.

Ana običajno – kljub zdelanemu asfaltu – trenira na krogu na Kardeljevi ploščadi, relacijske vožnje pa po manj prometnih cestah s primerno podlago. In, da, Ana trenira, ko ne študira. Je difovka, tretji letnik športne vzgoje, najbrž bo delala z otroki. Urnik je natrpan, ker hitrostno rolanje še ni olimpijski šport, nima nobenih bonitet. Čeprav je v njem že celotno desetletje in zelo uspešna. »Na mojem drugem EP sem bila osma na deset kilometrov izločanje, kar mi je dalo lep zagon za naprej. Ko prehitiš eno Italijanko, ti dvigne samozavest. Negativnejši preklop pa je bil, ko sem šla v člansko kategorijo ravno ob prehodu iz srednje šole. Za trenutek mi je vse padlo dol, za kratek čas sem tudi nehala, zdaj pa normalno grizem naprej,« Ana Odlazek za konec prežveči svojo športno pot.