Peklenski teden vrnitve k naravi

Kot bi gledali resničnostni šov Survivor. Mesec dni pred začetkom EP za odbojkarje v Italiji in Bolgariji se je kontroverzni nemški selektor Vital Heynen odločil, da svojim izbrancem temeljito prečisti telo in duha. Namesto na trening v dvorano jih je odpeljal v neokrnjeno naravo, jih odklopil od zunanjega sveta, celo omejil medsebojno komunikacijo in prisilil, da so sprva prisluhnili sebi. Brutalno? Zagotovo. Učinkovito? Pokazal bo čas.

Takšnega zasuka od duhovitega trenerja, ki je imel v pogovorih s sedmo silo vselej v rokavu kako posrečeno šalo, njegovo popolno sproščenost pa so izdajale že simpatične obrazne grimase, res ni bilo pričakovati. A v želji po inovativnih pristopih je razvpiti Belgijec, ki ima v žepu že 17 kolajn tako s klubi, ki jih je vodil, kot z nemško izbrano vrsto, tokrat zavil v popolno skrajnost. »Zame je to že četrta sezona na nemški klopi. Stremim k stalnemu napredku, do katerega vodijo tudi še neuveljavljene poti. Po temeljitem premisleku sem se odločil, da se morajo fantje začeti spoznavati. Ne med seboj – predvsem sami sebe! Edina možnost je bila za teden dni odložiti tablice, prenosnike, mobilnike, dlančnike, ugasniti radio, televizijo in si ustvariti kakovosten čas za razmišljanje. Ustvaril sem takšne razmere, da niti niso mogli početi drugega kot razmišljati. Poslušati notranji glas, glas telesa. Fantje so se lahko usedli, umirili in v popolni tišini meditirali. Morda se vam zdijo takšne metode bizarne, a so zgolj del koncepta,« dvomljivcem odgovarja Heynen.

Vsak dan je fantom, ki vsaj javno niso zmajevali z glavami in zavijali z očmi, postavil nov izziv. »Obiskali so nas denimo otroci s sladkorno boleznijo, oskrbovanci berlinske bolnišnice. To je moje igralce spodbudilo, da so ves teden jedli izključno zdravo hrano – brez čokolade, slaščic in sladkorja nasploh – in pili zgolj vodo, čaj in kavo. Njihova telesa se morajo vnovič navaditi uživati normalno, zdravo hrano. Zdržati so morali samo en teden, bolnišnični otroci morajo zdržati vse življenje. Medse smo povabili tudi tri brezdomce, ki so z nami delili izkušnjo bivanja brez strehe nad glavo, pa vojaka z misij na Kosovu in v Afganistanu ter boksarskega šampiona Jürgena Brähmerja. Fantom sem želel pokazati različne vidike naše družbe, da ne bi postali ujetniki odbojke. Poskusil sem jih spodbuditi, da so prežvečili dosedanje življenje, se psihično ojačali in posledično prispevali tudi večji delež k ekipi,« je selektor razkril, kako je bil peklenski teden, ki ga je navdihnila knjiga nekega norveškega psihologa, videti v praksi.

»Zadovoljen sem, srečni so tudi igralci. Bili so utrujeni, saj so zgodaj vstajali, tudi pred šesto, in počeli številne nove stvari, ki so jim kradle energijo. Niso bili vajeni tega. Prvič doslej sem videl célo ekipo na kupu sredi dopoldneva sedeti na terasi in se 'martinčkati',« se je nasmehnil 46-letni belgijski strokovnjak, ki pa ne obljublja, da se bo njegov čudaški »modus operandi« pozitivno odrazil že na prihajajočem evropskem prvenstvu v Bolgariji in Italiji. »Ne morem zagotoviti, da bo imel peklenski teden takojšnje posledice in da bomo že letos postali šampioni stare celine. Želim pa si, da bi čez pet let kdo od igralcev stopil k meni in dejal: 'Hej, selektor, se spomnite tistega tedna? Veliko novega sem izvedel o sebi.'« Igralci so, začuda, sveža pravila igre (resda le začasna) hitro sprejeli. »Za nas je bila to popolnoma nova izkušnja. Všeč mi je ideja, da se več časa razmišlja o sebi, o svetu, o bogu,« je prikimal kapetan in korektor reprezentance Jochen Schöps.

Žrtveno jagnje »največjega trenerskega eksperimenta v zgodovini odbojke«, kot so pompozno zapisali tamkajšnji mediji, so torej nemški odbojkarji, ki so nekaj dni pozneje na domačem turnirju v Ludwigsburgu nazorno dokazali svojo skokovito naraslo psihično moč in odpravili Slovence brez oddanega niza. »Če so igralci po peklenskem tednu le kanček bolj zreli, je cilj dosežen. Opazil sem že številne spremembice, ki me spravljajo v dobro voljo. Življenje je svojevrsten eksperiment in tako ga je treba tudi jemati,« je še pristavil Heynen, izkušeni sprejemalec Sebastian Schwarz pa ga je dopolnil: »Ni lahko iti iz cone udobja, a včasih je to nujno.« So se pa kajpak že oglasili dežurni ciniki, ki so svojeglavemu Belgijcu očitali nedoslednost, češ da je med peklenskim tednom, ko so bili njegovi izbranci od jutra do večera popolnoma izolirani od zunanjega sveta, veselo čivkal in vsakodnevno na družbenih omrežjih objavljal fotografije, denimo šotorjenja ali večernega posedanja ob tabornem ognju. On pa je hladnokrvno odvrnil: »Večino stvari, ki sem jih zahteval od igralcev, sem počel tudi sam. Moja žena pravi, da sem nor, a to ni nič novega.«