Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ugotovil sem, da ne bo šlo več. Vdal sem se v tej bitki.« Tako je telovadec Mitja Petkovšek pojasnil, da ni prekrižal le nastopa na SP, ki bo konec meseca v Glasgowu, ter posledično na OI, ampak tudi, da končuje kariero. Ta je bila izjemna, z dvema naslovoma svetovnega prvaka in štirimi evropskega, olimpijska kolajna pa je ostala neuresničena želja.
Da se gimnastična kariere Mitje Petkovška bliža koncu, je bilo jasno že nekaj časa. Ne le zato, ker je februarja dopolnil 38 let, kar je za tako telesno naporno panogo zares veliko, ampak tudi zato, ker je imel v zadnjih letih res veliko težav s poškodbami ali pa vsaj hudimi bolečinami. Želja nikdar ni bila vprašljiva, vztrajal je, ker je hotel še zadnjič poskusiti na olimpijskih igrah, a za nastop v Riu bi moral konec tega meseca na SP osvojiti kolajno. To se je zdela v zadnjih letih precej utopična želja, a vendar je pred dobrim mesecem posijal žarek upanja, ko je v telovadnici spet navduševal kolege in trenerje, o uvrstitvi med trojico v Glasgowu niso več zgolj šepetali. A potem je prišla nova poškodba hrbta, eden najboljših športnikov v samostojni Sloveniji je želel poskusiti znova, prejšnji teden pa ugotovil, da ne bo šlo.
»Ne morem več, glava bi še, a telo ne dovoli. Saj sem ter tja mi še uspe kak dober trening, a kaj ko si potem naslednji dan ne morem obleči niti nogavic. Bolečine so prehude. Pred enim mesecem sem še letel po bradlji, potem pa me je povsem odrezalo, stanje je bilo res slabo. V dveh tednih se je nato sicer nekoliko izboljšalo, po nekaj dneh treninga pa sem ugotovil, da ne bo šlo. Trpel bi kot živina, spet bi bil poln tablet, s hrbtom ni več heca. Pred mesecem dni sem bil res še optimističen, prepričan, da bo še kar nekaj časa vse v najlepšem redu, zdaj sem nekaj tednov še potrpel in upal, da bo šlo, na koncu pa sem izgubil tudi to upanje,« je pojasnil Petkovšek, ki se je na to odločitev pripravljal kar nekaj časa.
»Kar se je dogajalo letos, ko sem bil spet svež, prerojen, ni bilo najbolj naravno, bil pa sem presrečen, hvaležen, da lahko spet tako telovadim. Seveda bi si želel na bradlji dočakati pokoj, a jasno mi je bilo, da se približuje neizogibno. Zato vse skupaj ni tako brutalno, na vse želim gledati čim bolj razumsko in ne toliko čustveno,« je dodal Ljubljančan, ki je bil v zadnjem obdobju pripravljen tudi na nastope s slabšimi sestavami, zdaj pa ni več. »Vaje, s katero bi bil zadovoljen, ne bi mogel več pripraviti. Zadnja leta sem sicer v svetovnem pokalu nastopal z lažjimi sestavami, a sem imel pri tem pred očmi cilj, da se vrnem v vrhunsko formo, kar mi je tudi uspelo. Da bi tekmoval zgolj na nižji ravni, brez možnosti, da bi lahko računal na kaj več, tega pa ne zmorem. Ni motivacije, da bi delal v takšnih bolečinah,« je še dejal Petkovšek, ki je na svetovnih prvenstvih osvojil dva naslova prvaka na bradlji (Melbourne 2005, Stuttgart 2007), na stari celini je bil najboljši štirikrat (Bremen 2000, Volos 2006, Amsterdam 2007, Lozana 2008), zadnjo kolajno na največjih tekmovanjih pa je osvojil leta 2012, ko je bil na EP v Montpellieru tretji.
»Z doseženim sem zelo zadovoljen, ponosen, presrečen, za vse, kar mi je gimnastika dala, sem plačal nizko ceno. Še vedno sem namreč kar zdrav, za vsakdanje življenje, pač,« je sklenil eden najbolj iskrivih sogovornikov v slovenskem športnem prostoru, ki bo »preživel tudi to, da nisem osvojil kolajne na OI«. Uradno bo kariero končal na poslovilni tekmi, za prihodnost pa ga ne skrbi, saj se mu ponujajo številne možnosti.
