Tiskane izdaje
Doha – Mitja Petkovšek in tekma svetovnega pokala v Dohi doslej nista bila najbolj »na ti«, a ko se je letos prvič po letu 2009 naš telovadec vrnil v Katar, se je slika vendarle nekoliko popravila, saj je na bradlji osvojil 3. mesto. Drugi včerajšnji slovenski finalistki ni šlo vse po načrtih in Saša Golob je bila tako na parterju sedma.
Medtem ko je Petkovšek v svetovnem pokalu skorajda dve leti čakal na ponovno uvrstitev med najboljšo trojico, ki jo je dosegel na letošnji uvodni tekmi v Cottbusu, je zdaj v slabih dveh tednih vknjižil dve. Morda je bila – ne glede na sloves tekme v Nemčiji – včerajšnja še bolj presenetljiva, saj mu Doha doslej nikakor ni ustrezala. Resda je ob premieri leta 2008 osvojil 2. mesto, a ga je zavoljo preveč klimatiziranih prostorov »uščipnilo« v hrbtu, zgodba se je ponovila tudi v naslednji sezoni, pri čemer je tedaj davek plačeval še leto dni. Zato je od 2010 do 2013 pridno izpuščal to postajo, letos pa se je le vrnil, saj je ugotovil, da je to edini način stopnjevanja forme do največjih tekmovanj.
In tokrat mu klimatske naprave niso povzročile novih preglavic, teh ima pri 37 letih s hrbtom že tako ali tako dovolj. Zavoljo teh si tudi ni mogel izpolniti želje, da bi v finalu poskusil z nekoliko težjo različico sestave (z izhodiščno oceno 16,500), ampak je ostal pri najlažji, pa še s to ni bil najbolj zadovoljen (sodniki so mu namenili 15,175). »Počutje je bilo precej obupno, saj so bile bolečine v hrbtu kljub vsem zaužitim tabletam zelo močne. Zato potem tudi ni bilo tistega pravega žara. Težko delam prvine pravilno, sem kot kamen, to mi vzame preveč moči in koncentracije. Toči tako niso bili najlepši, doskok bi bil lahko boljši. Da, tudi najlažja vaja mi povzroča preglavice. V kvalifikacijah je bilo veliko bolje, a pri mojih težavah težko veš, v kakšnem stanju se boš zbudil,« je ugotavljal po nastopu Petkovšek, nato pa le priznal, da je bržčas tudi malce preveč samokritičen. Glede na to, da je bilo med gledalci kar nekaj Slovencev, česar se je še posebej razveselil, ni bilo prav nič nenavadno, da so prav njemu namenili najglasnejši aplavz, a nato so mu tudi reprezentančni kolegi dejali, da bi moral zmagati, največja potrditev zanj pa je bila, da sta bila takšnega mnenja tudi Marcel Nguyen in Epke Zonderland, ki sta si z oceno 15,450 razdelila 1. mesto. Sta pa imela tako Nemec kot Nizozemec občutno višjo izhodiščno oceno (16,800 in 16,600).
»Da, očitno je bil v primerjavi z drugimi moj nastop še vedno poezija,« je še dodal Petkovšek ter ob tem obupoval, ker mu telo ne dovoli delati tistega, kar si je zamislila glava. Je pa vseeno vesel občudovanja, ki ga žanje v gimnastičnih krogih, ko se niti pri 37 letih ne predaja. »Nihče me ne sprašuje, zakaj še vztrajam, ampak me občudujejo, številnim sem navdih, ker lahko pri takšni starosti še tekmujem z veliko mlajšimi konkurenti. Ne sicer s sestavami z izhodiščno oceno 17,000, pa vendarle,« je sklenil včeraj spet odlično razpoloženi Ljubljančan.
Veliko manj zadovoljna je bila s svojo predstavo Golobova. Resda ni razmišljala o mestih pri vrhu, saj je bila konkurenca zelo močna, vseeno pa je računala na več kot le na 7. mesto (12,725). »V bistvu sem precej razočarana, saj sem dobila odbitek zavoljo prestopa z obema nogama, nižja je bila tudi izhodiščna ocena, ker mi sodnice niso priznale ene prvine. Vem, da prva trojica ni bila dosegljiva, vseeno pa bi svoje morala opraviti, tako kot denimo v Cottbusu ali pa tu v kvalifikacijah,« je ocenila Golobova, ki ima letos novo glasbo in koreografijo, elegantno in odraslo podobo pa so sodnice dobro sprejele. Nima pa doma pravega parterja za vadbo, zato si pred naslednjo tekmo svetovnega pokala želi tudi nekaj dni vadbe v Čakovcu, kjer so razmere precej boljše.
Tretji svetovni pokal v sezoni pa bo v Ljubljani, in sicer na velikonočni konec tedna, do evropskega prvenstva pa bo nato le še ena postaja, in sicer v Osijeku.
