Petkovškov konec vse bliže

Ljubljana – Svetovno gimnastično prvenstvo v Nanningu je bilo prvo po Århusu 2006, ki ga je Mitja Petkovšek izpustil. A za razliko izpred osmih let, ko si je poškodoval prst, je tokrat stanje veliko bolj zaskrbljujoče. Težave, ki jih ima, so pri njegovih 37 letih zelo resne, veliko vprašanje je, če bo sploh še kdaj tekmoval.

Resda je Petkovšek že pred začetkom sezone močno tarnal nad zdravstvenim stanjem, a tega smo pri njem že vajeni in ko je nato zelo dobro tekmoval na tekmah svetovnega pokala, se je že zdelo, da je malce pretiraval. Sploh po preizkušnji v Osijeku, kjer je zmagal, in to z odlično predstavo ter kar z oceno 15,725. Poleg tega je bil še tretji v Dohi in Cottbusu ter drugi v Anadii, s čemer si je že zagotovil zmago v skupnem seštevku, v prvem delu sezone si je edina spodrsljaja privoščil na najpomembnejših tekmah, evropskem prvenstvu v Sofiji, kjer je v finalu padel z bradlje, ter pred domačimi gledalci, ko je celo obstal v kvalifikacija. A na zadnji tekmi v Anadii, ga je telo spet pustilo na cedilu. Že takoj po prihodu iz Portugalske je postavil pod vprašaj jesenski del, ga nato zares izpustil, odtlej pa sploh ni več niti treniral. Vsi ti meseci so bili namenjeni zgolj rehabilitaciji in krepitvi hrbta ter trebušnega predela.

»Po spomladanskem delu, ki je bil sicer fantastičen, me je hrbet navkljub maksimalnemu odmerku protibolečinskih tablet tako bolel, da sem se na zadnji tekmi počutil prav obupno. Bolečine so bile neznosne, takoj mi je bilo jasno, da bom potreboval kar precej časa, da se bodo umirile, da se bo telo okrepilo, prestrukturiralo. Želim si vsaj, da bi prihodnje leto lahko odtelovadil poslovilno vajo, če bi lahko nastopil nato tudi na svetovnem prvenstvu, pa še toliko bolje,« ni nič kaj optimističen Petkovšek, ki se bo tudi v naslednje pol leta posvetil vajam za moč, ko bodo trebušne in hrbtne mišice dovolj okrepljene, pa naj bi začel dodajati prvine, pri katerih so bile bolečine zdaj najhujše, torej toče in seskok.

Skoraj enoletni premor pri 37 letih seveda ni malo, zato je veliko vprašanje, ali bo nekdanji svetovni in evropski prvak še kdaj nastopil na največjih tekmah. Tega ne ve niti sam, dopušča pa zelo veliko možnost, da ne bo. »Konec je iz leta v leto bliže, zadnje obdobje pa vidim, da je res povsem blizu. A upanje ostaja, želja je velika, ljubezen do gimnastike strašna. Mislim, da bo spomladi jasno, ali bom še lahko nadaljeval ali bo treba kariero končati,« pravi naš telovadec, pri čemer tudi njegov trener Edi Kolar ne kipi od optimizma: »Na to temo z Mitjo že dolgo nisem resno govoril. Čakam, kdaj bo dejal, da je spet pripravljen trenirati, če ne, pa je to to. Mislim, da je še nekaj možnosti, da se 'sestavi' do te mere, da bi lahko uresničil svoje cilje, bo pa moral za to močno garati. Počakajmo, da se najprej konča sezona, v začetku prihodnje bo že veliko več jasno, posebej, če ne bo šlo več.«

Ob nenehnih bolečinah motivacija pri takšni starosti seveda peša, a jasno je, da en nedosežen cilj vleče naprej, Petkovšek se bo zanj gotovo potrudil, kolikor se bo le mogel. Seveda govorimo o kolajni na OI, ki je še ni osvojil in ki se zdi zelo utopična, do nje pa vodi zelo, zelo dolga pot: najprej bi se moral sploh pripraviti za jesenski del 2015, nato odlično nastopiti na SP v Glasgowu in tam osvojiti kolajno, kar bi mu šele zagotovilo odhod v Rio … »Glasgowa še nisem prečrtal, to je edini moj cilj ta hip. A tudi če so v igri olimpijske igre, če slučajno ne bo šlo več, pač ne bo šlo,« pravi Ljubljančan, ki je z Nanningom dobil nekaj novega zagona.

Prvo iskrico po vrnitvi je zanetil Sašo Bertoncelj z odličnim nastopom na konju, drugo pogled na razplet na bradlji, na kateri je bilo za bron dovolj 15,666. »To je dosegljivo z mojo obstoječo sestavo, seveda če sem zdrav,« ocenjuje Petkovšek, ki v teh dneh ni mogel skriti razočaranja nad nacionalno televizijo, ki znova ni prenašala SP niti ni vskočila, kot denimo hrvaška »nacionalka«, zgolj za finale našega telovadca: »Res ne vem, kako je mogoče, da sem lahko Saša videl samo na HRT, ker so imeli Hrvati dva finalista na konju. Pričakoval bi, da se bomo znotraj gimnastičnih krogov zdaj zbrali, skušali potrkati na vrata vodilnim na naši nacionalki in odgovorne povprašati, če je kaj narobe z nami, mar nismo dovolj dobri. Hkrati lahko spremljamo druge panoge, v katerih Slovenci nimamo svojih predstavnikov. To ni več ničemur podobno.«