Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenska športna družina bo dobila novi zakon o športu, ki bo nadomestil sedanjega iz leta 1998. Obstajajo različna mnenja o tem, kaj prinaša zakon in kako uporaben je za društva, klube in panožne zveze. Prav zato bi lahko do 8. februarja doživel nekatere manjše spremembe.
Stari zakon izpred 18 let je »zamenjal« kar nekaj podpisnikov od takrat, ko sta ga odobrila tedanja predsednik države Milan Kučan in prvi mož državnega zbora Janez Podobnik. Da listina ne odgovarja na izzive, ki jih športu prinašajo spremenjene razmere pri nas in v svetu, drži že več let. Prav tako drži, da zdaj v Sloveniji obstajajo številni predpisi s področja športa, ki na različne načine posegajo v civilno družbo kot matico športa. Gre za kar 17 zakonov (zakoni o športu, društvih, ustanovah, zavodih, orožju, obrambi, policiji, nordijskem centru Planica, igrah na srečo ...) in osem pravilnikov oziroma podzakonskih predpisov. Posledično so se znašli pred velikim izzivom tudi avtorji novega zakona o športu, ki v marsičem posega v druge parcialne zakone.
Tudi o sredstvih Fundacije
Podrobni pregled osnutka zakona, ki bo v javni obravnavi do 8. februarja, razkriva več vprašanj kot odgovorov. Zakoni so prav zato v javni obravnavi in o zakonu o športu bodo jutri javno spregovorili številni akterji v športni družini s predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdanom Gabrovcem na čelu. Zakon o športu (ZSpo) vsebuje 89 členov in je v nekaterih delih napisan prezapleteno za povprečnega vodstvenega delavca v društvih ali panožnih zvezah – prav njim pa naj bi bil namenjen. Izluščili smo nekaj polemičnih vsebinskih delov zakona, ki bo krojil prihodnost slovenskega športa skladno z nacionalnim programom športa (2014–2023) in letnimi programi športa.
Prvič, osnutek zakona posega v delovanje Fundacije za financiranje športnih organizacij (13. in 29. člen), ki naj bi bila namenjena podpori civilne sfere v športu, zato bi bilo dolgoročno slabo, če bi njena javna sredstva postajala državna sredstva. Drugič, to je povezano tudi z ukinitvijo sedanjega Javnega zavoda Planica in ustanovitvijo novega Zavoda za šport v RS z najširšimi pooblastili. Reaktivirani Zavod za šport, katerega ukinitev je junija 2009 stala dobrih 100.000 evrov, bi se torej lahko napajal tudi iz Fundacije za financiranje športnih organizacij (FŠO), ki ji že tako in tako kopnijo sredstva za programe društev in zvez zaradi nižjih loterijskih koncesij. Pod okrilje Zavoda za šport (27. do 30. člen) padejo tudi upravljanje, vzdrževanje in razvoj nordijskega centra Planica. Ta bi imel torej ekskluzivno prednost v primerjavi z drugimi nacionalnimi vadbenimi središči, kot so centri na Brdu (nogomet), Bledu (veslanje), Pokljuki (biatlon) ali v Ljubljani (gimnastika). Ob tem bo Zavod za šport izvajal druge dejavnosti od organiziranja donosne prostočasne dejavnosti otrok do priprave podatkov za analizo nacionalnega programa športa. Da bosta po zakonu sedela v svetu Zavoda za šport predstavnik ministrstva za kulturo in član zveze društev športnih pedagogov, je dodaten nenavaden dejavnik.
Tretjič, lahko bi poudarili tudi kategorizacijo športnikov (4. del ZSpo), ki po novem razlikuje med športniki v individualnih in kolektivnih panogah. Toda športniki iz kolektivnih panog niso dobili slabšega statusa financiranja zaradi skupne obravnave, ampak zaradi »pravil za registriranje in kategoriziranje športnikov v Sloveniji«, ki so napisana po meri individualnim panogam.
Četrtič, okrnjena se zdi prihodnja vloga civilne družbe (5. del ZSpo): v strokovnem svetu vlade za šport bo sedelo 17 članov, od tega le šest na predlog OKS. Petič, sedanjo ureditev zapleta uvedba tako imenovanega strateškega sveta za šport (32. člen), ki bo sestavljen iz 16 članov, plačanih iz državnega proračuna. Ob strokovnemu svetu za šport in direktoratu za šport bi torej uvedli dodatno posvetovalno telo teoretične narave kot pomoč ministru.
Kdo bo usposabljal stroko?
Šestič, večino vodstev kolektivnih panog je zmotilo uvajanje posebnih licenc za strokovno delo v športu (34. do 52. člen), ki naj bi jih izvajalci pridobili na ljubljanski fakulteti za šport (FŠ). V nogometnem primeru bi to pomenilo, da bi morali trenerji z najvišjimi licencami pod okriljem UEFA pridobiti znanje in soglasje na FŠ. Za komentar smo prosili generalnega sekretarja Nogometne zveze Slovenije (NZS) Aleša Zavrla, ki je poudaril boljše sodelovanje z direktoratom za šport po prihodu novega direktorja Bora Štrumblja. »Država želi uvesti izobraževanje strokovnih delavcev v dveh delih, a ne bomo podprli zamisli, da bi to izvajal ozek krog ljudi. Država lahko predpiše splošne okvirje in vsebine izobraževanj, ključno pa je, da bo NZS edini pristojni izvajalec nogometnih izobraževanj. Upam, da bo to upoštevano v javni obravnavi,« je dejal Zavrl in opozoril na še eno področje novega zakona. »Nezadovoljni smo z ekskluzivnostjo, ki jo bo pridobilo vadbeno središče v Planici,« je omenil Zavrl in dodal: »Direktorat želi prisluhniti vsem deležnikom, kar je dobro. Zavedam se, da bomo morali iskati kompromise.«
Komunikacija med deležniki v športu torej omogoča premike na bolje, pred avtorji pomembnega zakona je veliko izzivov, časa za konstruktivno iskanje optimalnih rešitev pa je še dober teden dni.
