Tiskane izdaje
Četudi je bilo pričakovano, je slovo Luke Špika od 22-letne veslaške kariere vendarle zadalo še zadnji udarec eni najbolj trofejnih slovenskih športnih panog, ki je ta čas v iskanju povsem nove identitete. Povsem drugače od njenega zadnjega zlatega olimpijca, ki je v zadnjem letu našel odgovore o nadaljnji poti in si zanjo izbral tujino.
Ste si leto premora do končne odločitev vzeli zgolj, da bi si dokončno uredili misli, ali ste vendarle že lani začutili, da je napočil čas za slovo, le povsem pripravljeni ga še niste bili sprejeti?
Že na SP v Južni Koreji leta 2013 sem imel težave s hrbtom in nastop v enojcu nato končal v četrtfinalu. Lani smo bili nato z dvojnim četvercem 13. To mi je dalo misliti, nisem videl prihodnosti. Sprevidel sem, da tudi nadaljevanje kariere v enojcu ni povsem dosegljiv cilj. Zgolj uvrstitev na OI me namreč ni zanimala, zanjo moraš ravno tako močno garati, a ne prinese zadovoljstva. Ko sem se lani jeseni nato odpravil v London, sem se nagibal h koncu kariere, a vseeno sem dopuščal tudi drugo možnost. Treniral sem, a slika, kaj želim in zmorem, je postaja vse bolj jasna. Vmes sem nastopil tudi na regati v Bostonu, vsi okoli mene so me spraševali o Riu in ali bom tam veslal. Prek pogovorov sem ugotovil, da nimam več tekmovalnih ciljev. Ni bilo več izziva.
Informans, manifest – zanimiv način ste našli, da oznanite konec svoje kariere, z mnogimi teatralnimi vložki. Ste namenoma želeli v ospredje poriniti drugega Špika, ki ga javnost ni poznala?
Sprva sem nameraval pripraviti le novinarsko konferenco, na koncu je vse preraslo v kar velik zalogaj. Vedno sem hodil na koncerte, v gledališče pač ne, razen ko sem šel pogledat sorodnika, igralca Lotosa Šparovca. Te plati moje osebnosti torej nihče ni mogel videti, ker je ni bilo oziroma morda ni prihajala do izraza. V mladosti sem sicer veliko risal, s prijatelji smo repali, stalno sem nekaj pesnil. Nekaj te umetniške plati zagotovo imam v sebi. Športniki različno odraščamo kot osebe. Ko sem bil mlajši, sem imel denimo težave s tem, da v veslanju ni denarja. Pa zdaj nočem polemizirati, češ da bi morali imeti veslači več denarja. S tem sem imel težavo, ko sem bil mlajši. Potem sem spoznal, da sem se sam odločil za ta šport in da je to njegova specifika.
Zakaj London?
Ker se tam zelo najdem. Polona, moja partnerica (pevka Polona Kasal, op. p.), si je recimo bolj želela iti tja, jaz pa sem se tam bolj našel. Tam imam prijatelje, s katerimi grem na kakšne predstave in razstave. V bistvu je to umetniško plat skozi najin odnos precej izbrusilo prav moje dekle. Poleg tega moj najboljši prijatelj poje v operi in igra v filharmoniji. Z njim se velikokrat pogovarjava o težavah, ki jih ima v svojem poslu. Ko enkrat na nekem področju deluješ na visoki ravni, v umetnosti ali športu, ugotoviš, da je vse zelo povezano, svoje izkušnje lahko hitro preslikaš na katerokoli področje. Ugotoviš, da je vse isto, le drugo ime ima.
V manifestu niste zajeli le vse kariere, marveč na poseben način poračunali tudi s svojimi ogorčenji, razočaranji, nestrinjanji s stvarmi, ki so se vam dogajale med kariero …
Zagotovo. Šlo je za občutke, ki so se porajali med kariero. To je bilo namenjeno vsem, ki so imeli stik z mojim veslanjem. V zadnjem letu sem le ugotovil, da s temi občutki ne želim več živeti. Še v zadnjih dveh letih najinega sodelovanja s Čopom sem se spraševal, ali hočem to še početi. Ali lahko to počnem? Sem še dovolj psihično močan, da to počnem? Dvomov o sebi je bilo vedno več. V zadnjih letih sem si zaželel nekaj doseči tudi v enojcu, glede na to, da sem prej vse uspehe dosegal s Čopom. Razmišljal sem, ali sem morda frustriran, da med člani tudi sam nisem nečesa pokazal, četudi sem bil 6. na SP. A ko sem se začel ukvarjati s tem, sem ugotovil, da so mi to idejo vrinili drugi. Tako da je morda zame konec napočil že v Londonu, pa sem potreboval naslednja tri leta, da sem to dojel. Težko je namreč končati z nečim, kar je bilo vse, kar si.
A kot mladinec ste dosegali vrhunske rezultate v skifu. Zakaj ste nato na nov izziv v enojcu čakali do jeseni svoje kariere?
Saj če bi Čopa prehitel, bi se morda v skifu na najvišji ravni preizkusil že prej. A tudi če bi bila moja beseda odločilna, sem imel to smolo, da je bil on vedno hitrejši od mene. Težava ni bila v sistemu, ampak v tem, da ga nisem prehitel. In ker je bil boljši, se je lahko odločal, ali bo veslal v enojcu ali dvojcu. Zelo dobro je nadziral igro. Bil je telesno izjemno sposoben, poleg tega je zelo inteligenten. Zelo cenim, da nekdo v življenju lahko nekaj tako dobro pelje. Ko sem bil mlad, je bila razlika med nama v skifu sicer zelo majhna, a že v tistem zgodnjem obdobju je pri meni nastala blokada, ko sem vedno ostajal za njim. Podzavestno sem nehal verjeti, da sem lahko boljši.
Pa ste si odgovorili na vprašanje iz manifesta, zakaj je bil vaš partner za enak rezultat sprejet drugače?
Za to ni bil kriv on, za tem ste stali novinarji. On ni mogel sam zgraditi takšne zgodbe o sebi. Dosegel je rezultate, kako ga nato nekdo dojema oziroma kako to nekdo predstavi v javnosti, pa je bila stvar novinarjev. Mene se je po drugi strani stalno držal sloves mlajšega v čolnu, etiketa, ki sem jo dobil pri 21., je ostala, tudi sloves žurerja iz mladih dni. Res pa je, da sem drugačen, bolj na »easy«. Takšen sem.
Deloma je vašo pot odredil tudi vaš boemski značaj, vam je bolj domača izjava, da ste bili bolj na »easy«. Kako vam je v 22 letih kariere to uspelo vplesti in sinhronizirati z ritmom vrhunskega športnika, za katerim stojijo disciplina, strogo načrtovanje, odrekanje?
Ravno zato, ker se temu nisem odrekel, mi je uspelo. Ne vem, ali bi bil lahko še boljši, če bi bil asketski, kar je ideal profesionalnega športnika. Mislim, da je neka sproščenost, drugačnost tako velik del mene, da moja psiha ne bi zdržala, če bi se odrekel delu sebe, ki je bolj na »easy«. Nekje bi počepnil. Ker sem ohranjal svojo osebnost, sem lahko uspeval tudi v veslanju, ki je izjemno zahteven šport. Res je tudi, da je imel Čop ob mojem prihodu med člane že olimpijsko odličje, bil je svetovni prvak v enojcu. Bil je vodja. Jaz pa sem se prepuščal. Stvar je dobro delovala in sam nisem dajal pobude. Sledil sem.
Leta 2012 ste pristopili k Čopu s predlogom, da se soočita še z zadnjim olimpijskim izzivom. Vmes je bilo obdobje, ko, kot ste zapisali, niti nista komunicirala. Kaj se je spremenilo?
Leto pred Pekingom 2008 sva bila svetovna prvaka, nato na OI šesta. Že v sezoni 2007 sva imela težave, najino veslanje je nihalo, a sva se nato na SP sestavila in prišla do zlata. Potem pa se je stopnjevalo – na slabše. Pritisk je bil večji zaradi različnih stvari. Zame je bila to najtežja sezona v življenju. Na treningu nisem nikoli popuščal, to ni moj način. A v tistem letu sem dvakrat ali trikrat. Vse mi je bilo težko. V Pekingu sem bil povsem prazen. Hotel sem, a nisem mogel. Pregorel sem. No, saj komunicirala po tistem vseeno sva, a bolj na poslovni ravni. Logično je, da sva prišla do te točke. On je želel kolajno, jaz tudi. Ni je bilo, sta se pa soočila dva individuuma. Ko sem v naslednjih letih menjaval posadke, sem ugotovil, da je neumno, da zaradi enega rezultata, ki nama ni bil všeč, ne bi šla naprej. Zame je bil nato velik korak, da sem poklical Čopa in presegel svoj ego. S tem sem tudi spoznal, kako dobro se lahko počutiš, če narediš tak korak.
V prihodnje bo vaš dom ostal London, a zdi se domala neverjetno, da za tako veliko športno ime v domovini ne bi bilo mesta in izziva. Vas to preprosto ni zanimalo ali ni zanimalo drugih?
Izziv lahko najdeš povsod. A tako tržno zanimiv le nisem. Glede na to, da sem pogosto samosvoj, zna biti tudi odbijajoče, če se to ne vključuje v pričakovanja nekega podjetja. A po 22 letih kariere, borbi za pokrovitelje se mi je zazdelo, da potrebujem odmik od domačega prostora. Tu se je zame nenehno odvijala ista zgodba. London se mi zdi bolj privlačen. Vsekakor pa ne bi bilo pošteno trditi, da tu ni priložnosti zame. La najti bi jih bilo treba.
Je bila odločitev za pot v tujino spontana ali premišljena, ker ste že pred letom čutili, da se vam tam lahko odprejo številne nove priložnosti?
V London sem šel, da bi opravil tečaj za trenerja fitnesa. Seveda bi ga lahko tudi v Sloveniji, a certifikat iz Londona ima večjo ceno kot iz Ljubljane. Po prihodu pa sem spoznal, da se mi odpirajo velike možnosti. Videl sem, da me čaka zahtevna pot, a vsekakor je priložnosti več kot doma. Odhod je bil premišljen korak, ob katerem pa nisem vedel, kaj vse bo prinesel s seboj. Že po OI 2012 sem sicer nekaj časa ostal v Londonu, ker je tam tedaj bivala Polona, in se zanimal za mesto veslaškega trenerja v katerem od klubov. A tamkajšnje veslaško okolje je razmeroma zaprto. No, potem sem ugotovil, da le ne bi bil trener, saj bi s tem stopil le v drug čoln, a na isti reki.
Koliko vam je v Veliki Britaniji pomagalo ime? Luka Špik, zlati, srebrni in bronasti olimpijec ter trikratni svetovni prvak.
Ime mi ni. Ljudi ne zanima, kdo sem. Naslov olimpijskega prvaka pa odpira vrata. Poleg tega sem kariero gradil v veslanju, ki ga na Otoku zelo cenijo. To ti da veliko kredibilnost, v anglo-saksonskem svetu zelo cenijo športnike. V pomembnih podjetjih imaš prednost, sploh če se ponašaš z vrhunskim rezultatom. Hitreje lahko prideš do položaja, a za napredovanje se moraš nato dokazati. To je razlika v primerjavi s Slovenijo. Pri nas je obratno, lažje sem prišel do stvari, ker sem bil Luka Špik. Mi delujemo na drugi ravni. Vsi tudi opažate, da zdaj drugače komuniciram. Do tega sem prišel, ker se veliko več ukvarjam z ljudmi, s strankami. Prej sem bil tisti, s katerim so se ukvarjali drugi. Tudi do vas novinarjev sem bil muhast.
