Tiskane izdaje
Ljubljana – Prvi izziv v selektorski vlogi, pa že takoj odličje srebrnega leska na odbojkarskem evropskem prvenstvu. Čudodelnik Andrea Giani je iz slovenske reprezentance iztisnil ves potencial, ki se je slabo desetletje kopičil v njej, po zgodovinskem uspehu pa ostal miren in prizemljen. Obžaluje, da so olimpijske kvalifikacije za las spolzele iz rok, veseli pa se prvega merjenja s svetovno elito v prihodnji sezoni svetovne lige.
Kljub začetnemu razočaranju takoj po finalnem porazu
Ni veliko zmanjkalo do popolnega zadovoljstva, toda v prvi vrsti moram biti res ponosen na te fante. Odkar sem sédel na selektorski stolček, so naredili velik preskok in napredek, že tedaj pa sem vedel, da ima ekipa izjemen potencial, da stori nekaj velikega, in enak dober občutek sem imel tudi ob prihodu v Bolgarijo.
Med prvenstvom ste tudi povzdignili glas, česar prej pri vas nismo bili vajeni ...
Nekaj slabe volje, jeze, povišanega glasu, razočaranja je bilo predvsem po porazu v zadnjem dvoboju skupinskega dela z Belgijo, a tega ne bi izpostavljal. Napake, ni jih bilo veliko, so bile posledica pomanjkanja izkušenj in težkih dvobojev. Precej več je bilo dobrega. Fantje so igrali fantastično, oni so v prvi vrsti zaslužni za ta uspeh srebrnega leska, saj so zanj grizli in garali na parketu.
Kje se je prelomil finalni dvoboj s Francijo?
Pomembno je, da fantje v finale niso prišli nastopit, temveč tekmovat. Začetek je bil poln emocij in zato slabši, finala na velikem tekmovanju pač ne igraš vsak dan. V nadaljevanju so se enakovredno kosali z vrhunskimi tekmeci, usodni so bili spodrsljaji v zaključkih nizov. V takšnih obračunih zorijo igralci in ekipa.
Napovedi pred prvenstvom so se vrtele okrog četrtfinala, potiho tudi polfinala. Finala vendarle niste pričakovali?
Seveda nismo mogli predvidevati, da bomo prišli do velikega finala, bil pa sem samozavesten in prepričan, da nam odmeven dosežek ne more uiti. Po kakovosti bi lahko postali evropski prvaki, to sem poudarjal že pred prvenstvom in trdil vse do konca. A tudi z drugim mestom smo spisali slovensko odbojkarsko zgodovino, najprej z zmago nad svetovnimi prvaki Poljaki, nato še z uspehom nad drugouvrščenimi iz letošnjega svetovnega pokala Italijani. To so bili neopisljivi občutki.
Slovenija je pokazala junaški, borben, zmagovit obraz. Ima ta ekipa tudi še rezerve?
Prostora za napredek je še dovolj, moštvo bo v prihodnje zagotovo še raslo. A potrebnega bo še precej trdega dela, če bo želelo ostati v vrhu. Žal nam je le malo zmanjkalo do olimpijskih kvalifikacij, vendar pa bo tudi svetovna liga prihodnje leto, v kateri bomo sodelovali prvič, svojevrsten izziv. V prvi vrsti pa želim nadaljevati zastavljeni razvojni proces, s katerim bomo nadgrajevali že dosežene rezultate.
Pravzaprav je fenomen, v kaj ste v manj kot pol leta preobrazili to slovensko zasedbo ...
Nismo imeli veliko časa, a trdo poletno delo je že obrodilo sadove. Jasno pa je, da je evropsko prvenstvo nekaj povsem drugega kot denimo evropska liga, v kateri je kakovostna raven nizka.
Glede na vaš trenerski potencial boste imeli na mizi bržkone ponudbe tudi precej bolj uveljavljenih reprezentanc, kot je slovenska. Že kaj gledate v prihodnost?
Z Odbojkarsko zvezo Slovenije me pogodba veže še do konca prihodnje sezone. Seveda jo bom oddelal do konca, potem bo čas za analize opravljenega dela in tehtanje ponudb. Ne delam zaradi denarja, delam zaradi uspehov, zmag. To je edino, kar me zanima. Ambiciozna okolja z dobro pripravljenim terenom za zmagovanje.
Časa za oddih ne bo, nemudoma boste namreč prevzeli trenersko taktirko pri Veroni ...
Res, časa za počitek ne bo. Verona bo brez Mitje Gasparinija najmlajša zasedba v italijanskem prvoligaškem tekmovanju, a vseeno dovolj močna, da bo sposobna igrati proti vsem, obenem ima še ogromno prostora za napredek. Kot v reprezentanci me tudi v klubu zanima ekipno delo.
