Po letu 2008 plavalna zveza drvela strmo navzdol

Pred dnevi je na posebni slovesnosti pomahal v slovo dolgi in uspešni športni poti Peter Mankoč. Ob srebrni olimpijski Sari Isaković gre za najbolj prepoznavnega slovenskega plavalca v 25 letih samostojnosti, privrženci plavalnega športa ga pogrešajo prav v teh dneh, ko se bo začelo SP v 25-metrskih bazenih. V teh je Ljubljančan dosegel kopico zmag in rekordov.

So za vas decembrski dnevi nenavadni, odkar več ne tekmujete? Za slehernega reprezentanta v bazenu je bil to vrh zimske sezone, za vas še posebej, kajne?

Spomini so seveda na dlani, prav imate, kar nenavadno je zdaj, ko nisem več tekmovalno v bazenu. Res so bili to posebni dnevi, vedno znova sem se jih veselil, zlasti takrat, ko sem se na prvenstvo dobro pripravil. Od mojega prvega nastopa na EP, decembra 1996 v Rostocku, sta naokrog natanko dve desetletji. Prvo kolajno, srebrno, sem osvojil tri leta pozneje v Lizboni, nakar sem od Valencie 2000 začel zmagovati. Največkrat v disciplini 100 m mešano.

Pred štirimi leti ste zapustili vodo in se lotili trenerskega dela, najprej v Turčiji, nato v Estoniji. Kako se zdaj ozirate na to izkušnjo?

V Turčiji veliko vlagajo v šport, v plavanju pa vendarle ta dežela ni dovolj izobražena. Okolje nima potrpljenja, tu pač ne gre za ekipno športno panogo, v kateri lahko kupiš pet tujih igralcev in osvojiš lovoriko, kar sem prav v turškem športu hitro opazil. Trudil sem se po najboljših močeh, pa učinka ni bilo, zato sem odšel. Za menoj je delo pri tem klubu prevzel ameriški trener, pa se je tudi hitro zahvalil in se preselil drugam. Estonija? Tam je bilo ob mojem prihodu že nekaj dobrih plavalcev, razmere za vadbo pa niso bile prav sanjske. Želeli so si profesionalno skupino, kot nekoč, ko sem plaval pri Andrei de Ninu, Italijanu, ki je vodil Milorada Čavića, Jevgenija Korotiškina, mene in druge finaliste velikih tekmovanj. Toda v Talinu, kamor sem prišel tudi po zaslugi moje soproge Estonke, finance preprosto niso omogočale tako ambicioznega projekta.

Obenem ste takrat tudi študirali?

Na visoki poslovni šoli na Bledu sem si želel resno opravljati svoje obveznosti, pojavljale so se tudi druge težave, v Turčiji denimo komunikacijske, ker je bilo pač znanje angleškega jezika domačih plavalcev zelo borno. Zdaj delam v trženju pri podjetju A-Cosmos, torej nisem več neposredno v športu, ne vem, kako bo z mojo trenersko prihodnostjo.

Kako pa sicer kot nekdanji plavalec gledate na svoje trenersko poslanstvo? Kje so prednosti in ovire za vrhunskega športnika, ko se loti dela v stroki?

Sleherni vrhunski športnik dobro ve, kako se njegovi nasledniki počutijo v določenih primerih. Sam sem doživel marsikaj med treningom, pred veliko tekmo ali nato med njo, zato si lažje predstavljam športnikove zahteve in pričakovanja. Obenem sem se kot trener sistematično lotil dela, kar mi ni bilo tako težko, saj sem kot plavalec delal res z vrhunskimi strokovnjaki. Največ seveda z Dimitrijem Mancevičem, a tudi z Genadijem Tureckim, Dirkom Langejem, Andreo de Ninom in drugimi. Ovire? Poglejte, zame kot nekdanjega plavalca ni trika, ki ga ne bi poznal. Nekateri pa ubirajo bližnjice za pot k uspehu. A tako cilja ne morejo doseči. Ni mi bilo lahko, ko sem moral posameznike priganjati k delu. Radi bi postali šampioni brez vložka.

Kako zdaj sploh gledate na plavanje v Sloveniji?

Kakšno je prav ta trenutek stanje, bi vam res težko odgovoril, saj sem bil v zadnjih letih – najprej zaradi aktivnosti v tujini, nato zavoljo drugih obveznosti – zelo redko v našem plavalnem okolju. Če ne štejem obiskov bazena na Fakulteti za šport, kjer še naprej poskušam vzdrževati svojo telesno pripravljenost, potem me skoraj nikjer, z izjemo obiska Radovljice, ni bilo.

A stanje v Ljubljani in večne težave okrog plavalnih objektov na Koleziji, Iliriji, Kodeljevem in spoznanja, da v glavnem mestu države še vedno ni pokritega 50-metrskega bazena, seveda dobro poznate …

Res se dogajajo težko verjetne zadeve. Na Koleziji bi brez težav lahko imeli lep tekmovalni objekt, štartni kamni omogočajo preizkušnje na najvišji ravni, a žalostno je, da jih tam sploh ne zanima vrhunski šport. Potem se lahko ozrete tudi k bazenu, ki ga temeljito prenavljajo, nakar niti ne poskrbijo za črto, ki označuje obrat. Pokriti 50-metrski bazen? Bojim se, da ga v svojem življenju ne bom dočakal …

Sploh pa po vaši upokojitvi ni več reprezentantov iz kateregakoli od ljubljanskih klubov, ki bi v absolutni konkurenci dosegali odmevne izide?

Pravzaprav sem bil jaz ob koncu edini iz Ljubljane pri reprezentanci. A to me niti ne preseneča. Razmere za plavanje so takšne, kot pač so. Dobro, pozimi vadbo v 50-metrskem bazenu omogoča balon nad kodeljevskim bazenom, a ni ga balona na tem svetu, kjer sem nastopil, ki bi bil primerljiv z normalnim pokritim bazenom. Toda ne gre tu za edini razlog, čemu v Ljubljani ni več vrhunskih plavalcev.

Za kaj pa gre?

Preprosto zato, da v tem mestu obstaja tisoč in ena reč, ki pritegne mlade. Če je na Ravnah ali v Radovljici dobro organiziran klub, je to precej bolj mikavno za naraščajnike kot pa v LJubljani. Če dodate še vrhunski pokriti bazen, kot ga imajo denimo v Mariboru ali Kranju, v mojem mestu pa ne, je vse jasno.

Toda ljubljanski klubi vseeno ohranjajo plavalne šole, kajne?

Drži, prav šole so tiste, ki posameznim klubom prinašajo denar. Res pa je, da se pozneje zatakne pri ambicijah. Obetavni plavalci denimo odidejo v ZDA, klub ostane brez pomembnega aduta, otroci brez vzornika.

Vi se niste odpravili na drugo stran Atlantika.

Seveda sem o tem razmišljal, a ker sem imel doma zares dobre razmere z vrhunsko strokovno podporo, sem ostal v Sloveniji. Amerika ni za vsakogar paradiž. Res pa je, da je tam 400.000 plavalcev, pri nas pa nekaj več kot tisoč. Potem si lahko mislite, kako je s selekcijo.

In kakšna je tu vloga Plavalne zveze Slovenije?

Upam, da bo zdaj spet vidnejša kot v zadnjih osmih letih. Od leta 2008 je ta drvela le strmo navzdol, namesto da bi po najodmevnejšem letu slovenskega plavanja nadgrajevala dotlej doseženo. Žal. Zdaj je predsednik Jakob Bednarik, nekoč, ko sem bil še mladinec, je bil vodja naše ekipe na evropskem prvenstvu. Prihaja iz plavanja, verjamem mu.

Kaj pa vaša funkcija pri PZS, o kateri ste spregovorili pred dnevi ob slovesu na Ljubljanskem gradu?

Tri ure sem se o sodelovanju pogovarjal z gospodom Bednarikom. Ni nemogoče, nekatere reči še čakam. Zdaj delam v trženju na drugem področju, a to še zdaleč ni ovira, da ne bi bil navzoč pri PZS.

Pa je ta zveza res tako padla v zadnjih osmih letih?

Lahko bi delovala krepko bolje. Še dobro, da je imela nazadnje reprezentančnega selektorja Miho Potočnika, njegovo delo je predstavljalo svetlo stran te zveze. Imela sva kdaj tudi različna pogleda, a gre za profesionalca, spoštovala sva drug drugega. Tudi njegov kriterij uvrstitve na veliko tekmovanje, ko je upošteval možnost nastopa v polfinalu, torej med 16 izbranih plavalcev, je bil zame zelo realen.

A on nikdar ni bil vaš trener, največ ste delali po programu Dimitrija Manceviča. Kako zdaj, ko ste plavalno upokojeni, gledate nanj?

Kaj naj vam rečem? Strokovnjak izjemne ravni, sodi med pet najboljših plavalnih trenerjev na svetu. Dimitrij je zakladnica znanja. Pravzaprav se tega pogosto nismo niti zavedali. Spoštoval sem nekaj trenerjev pri nas, denimo Vlada Čermaka ali Miho Potočnika, toda to, kar sem dobil od dela z gospodom Mancevičem, sodi v poseben razred. Vem, njegov značaj je poseben in zelo zahteven, tudi sprla sva se, a vedno znova sva imela isti cilj, pripravljena sva bila vložiti vso energijo in znanje na poti h končnemu uspehu.

Dosegli ste precej v plavalnem športu, imate kolajne z evropskih in svetovnih prvenstev, nekaj odmevnih finalnih nastopov, izmuznila se vam je le uvrstitev med najboljšo osmerico na olimpijskih igrah.

To res pogrešam. Predvsem mi je žal, ker sem bil v olimpijski sezoni 2008 sprva res dobro pripravljen, nakar mi je poškodba šest tednov pred Pekingom prekrižala načrte. Pa pravzaprav nato na OI sploh nisem bil daleč od finalne uvrstitve. V predtekmovanju na 100 m delfin sem si s 5. časom priboril polfinale, nato med plavanjem za veliki finale zadel ob progo, izgubil ritem in precej dragocenih stotink. Moram pa ostati ponosen na nekatere druge dosežke. Gre vendarle za športno panogo z izjemno konkurenco. Leta 2010 smo bili med finalno osmerico svetovnega prvenstva na 100 m delfin predstavniki vseh celin, na lestvici izidov sezone smo bili med prvih 100 plavalci iz 35 držav.

A vseeno je boleče, ker slovenskih plavalcev zdaj že drugič zapored ni bilo med finalisti olimpijskih iger. Kako gledate na zadnji spodleteli poskus Damirja Dugonjića?

Zanj je bila očitno usodna prezgodnja vrnitev iz ZDA v domovino. Amerika res ni za vsakogar, a tam je imel več interne konkurence. Na Ravnah je plaval sam, to pa ni preprosto. Jaz se nikdar nisem odločil za odhod čez lužo, doma sem vadil v skupini z Blažem Medveškom, Matjažem Markičem, Miho Korenom, povrhu pogosto tudi v kakovostnih skupinah na tujem.

Tjaša Oder, naš vodilni up med plavalkami za nekaj naslednjih let, bo zdaj prišla predčasno iz ZDA. Kaj pravite o tem?

Le upam, da bo imela doma dovolj primerjave. Le v tem primeru se bo lahko ustrezno pripravila za velika tekmovanja v naslednjih letih.

Kaj pa pričakujete od slovenskih plavalcev na SP v 25-metrskem bazenu, ki se bo jutri začelo v Kanadi?

Močno stiskam pesti za vsakogar od njih, zelo rad pa bi se zmotil v svoji napovedi. Menim namreč, da ima le Peter John Stevens lepe možnosti za odmeven dosežek, torej vsaj nastop v finalu. Res, upam, da se motim, a zdajšnje stanje je pač takšno, da drugih naših udeležencev ne vidim v družbi najboljših na SP. Petra Johna pa poznam, pogovarjala sva se, verjamem, da je pred njim lepa prihodnost v bazenu. Sicer pa je pri našem plavanju tako – nekateri so zelo uspešni v mladinski konkurenci, pozneje se jim ustavi. Med prehodom iz mlajših starostnih razredov in absolutno konkurenco pa je ogromen prostor. Kot Tihi ocean.