Tiskane izdaje
Kranj – Najboljši slovenski plavalec Damir Dugonjić se je v polurnem pogovoru na mitingu v Kranju razgovoril, kako se počuti nekaj mesecev pred začetkom olimpijskih iger. V Riu de Janeiru bo plaval na 100 prsno, toda za izboljšanje kondicije trenutno tekmuje tudi na dvakrat daljši razdalji.
Kako resno ste vzeli dvestometrsko razdaljo?
Decembra sva se s trenerjem odločila, da bom tekmoval tudi na 200 prsno, medtem ko na treningu te razdalje ne plavam. Gre za ogromno razliko med 100 in 200 prsno. Manj je fitnesa, tudi sestava treningov je drugačna. Na vsaki tekmi mi gre bolje, saj se dvestometrske razdalje ne ustrašim več. V preteklih letih sem imel psihični zadržek že na štartu. Zaradi strahu in treme me je bolelo in peklo. Da strahu nimam več, mi pomaga psiholog.
O čem se pogovarjata?
Ključna je priprava na tekmo. Odmisliti moram strah, bolečino, pritisk, tekmece… Imeti moram ritual, ki se ga moram držati, tudi če gre med tekmo kaj narobe.
Toda verjetno morate spremeniti celotno življenje, ne samo plavalnega dela?
Res je. Ne gre samo za plavanje, ampak za spremembe v družini, med prijatelji, s sotekmovalci, v financah, prostem času … Ključno je, da vse težave rešim čim hitreje, da lahko čim več energije usmerim v plavanje. Za dobro tekmovalno pripravljenost potrebujem urejeno življenje na ostalih ravneh.
So bile spremembe velike?
Ne, toda nekaj stvari me je motilo. Po selitvi iz Združenih držav Amerike nazaj v Slovenijo je bilo težko. Z ženo sva se preselila v prazno hišo, zato sva potrebovala veliko časa, da sva vse uredila. Prvih nekaj mesecev je bilo stresnih, tudi na treninge sem hodil utrujen.
Že pred časom ste rekli, da se vam bo žena prilagajala do olimpijskih iger. Kako bo potem?
Potem se bom jaz njej. Moj cilj je iti na olimpijske igre popolnoma pripravljen, kar mi ne bi uspelo, če bi žena ostala v Kaliforniji. Hvaležen sem ji, da je prišla. Toda tudi žena ima svoje cilje, zato ji bom po koncu olimpijskih iger stal ob strani, da dokonča študij. Če bo morala iti v katero drugo ameriško zvezno državo, bom šel z njo. Če bom ostal v plavanju, bom treniral tam, kjer bo žena.
Boste po Riu še tekmovali?
Vsaj leto ali dve zagotovo. Letos bom naredil odlično bazo, ki mi bo omogočala tekmovanje na vrhunski ravni tudi v prihodnje, čeprav bom treniral bolj po lastnem programu. Marsikaj bo odvisno tudi od tega, ali bo na olimpijskih igrah v Tokiu 2020 tudi moja paradna disciplina 50 prsno.
Vrniva se k sedanjosti. Kako napredujete pri štartu, kjer ste v preteklosti zaostajali za tekmeci?
Moj štart ni slab, toda vedno bo nekdo boljši. S tem se moram sprijazniti. V vseh elementih ne morem biti najboljši, lahko pa k temu stremim. Nižji plavalci so bolj eksplozivni na štartu, konkurenti so zelo atletski. Če na šprintu ne skočiš hitro in visoko, preveč izgubiš.
Nižjerasli plavalci imajo hitrejši štart, toda kaj je vaša prednost, saj imate 203 centimetre?
Imam daljše roke, noge, dlani in stopala. V plavanju moram biti hitrejši, toda spet je problem teža, saj imam 106 kilogramov. Včasih tekmujem proti plavalcem, ki imajo zgolj 70 kilogramov. Razlika v teži pride do izraza predvsem, ko sem utrujen, saj me začne hitreje vleči pod vodo. Ko sem v vrhunski formi, razlike ni, saj kar letim. Toda če si težji, so tudi zavesljaji težji.
Kakšen je vaš delovni dan?
Vstanem ob petih zjutraj, ob šestih imam prvi trening suhe vadbe, ko delam na vzdržljivosti in moči. Nato sledita raztezanje in še ena ura plavanja. Tako je zjutraj v ponedeljek, sredo in petek. V torek in četrtek imam trening v fitnesu, ko začnem ob sedmih zjutraj in lahko spim do šestih, kar je velika razlika.
Je težko vstati ob petih zjutraj?
Ogromna razlika je, ko lahko v torek in četrtek spim uro dlje. Ko se navadiš, ni problema, toda ko sem dva tedna na poti in moram potem spet vstati ob peti uri zjutraj, je zelo težko. Koristi, da grem lahko za uro ali dve spat med dopoldanskim in popoldanskim treningom, s čimer imam na dan osem do devet ur spanja.
Koliko kilogramov dvignete v fitnesu?
Ko ležim na klopi, dvignem približno 130 kilogramov. Toda v tej fazi priprav delam z manj težkimi utežmi. Cilj ni, da bi napredoval v moči, ampak v vzdržljivosti. V vodi ti ne pomaga, če lahko dvigneš dvesto kilogramov uteži, saj ne moreš pri zamahu potegniti za dvesto kilogramov vode. V vodi je treba najti občutek za zavesljaj. Močan sem že dovolj, potrebujem predvsem vzdržljivost.
