Polet: S kolesom okoli Ljubljane

Ljubljana in njena okolica sta, kar zadeva ceste, morda na prvi pogled zelo prometni, a resnica je, da glavno mesto obkroža veliko več prisrčnih in umirjenih cest in njena okolica niso le obvoznice, ki povezujejo glavno mesto s predmestji.

Za mano je nekaj let rekreativnega cestnega kolesarstva in v teh letih vsakič osvojim tudi malo Franjo. Nato še nekaj toplejših mesecev zadnjica guli sedež mojega dirkalnega kolesa, dokler s krajšim dnevom kolo ne zaspi v zimsko spanje. Sodim med bolj lene rekreativce, vendar vsako leto bolj in bolj uživam na kolesu ob raziskovanju številnih skritih kotičkov, ki jih ponuja okolica Ljubljane.

Najbolj mi ustrezajo proge, dolge okoli 50 kilometrov in z vzponom ali dvema, in ker mi specialka pomeni pobeg od vsakdanjika, me pogosto zanese v popolnoma neznane in odrezane vasi. Sama ali s kolesarskim prijateljem odkrivam, da je le lučaj od glavnega mesta možno najti še skoraj neokrnjene kotičke narave. Občutek mi včasih pravi, da sem v Kočevskem gozdu, a me cestni znak Vrhnika, 8 km, po spustu spomni, da sem spet v Horjulu. Seveda se na kolo vedno odpravim z obvezno opremo: čelado, pijačo, energijskimi ploščicami, anorakom, rezervno gumo in petimi evri, če se mi morda prileže mrzla kokakola.

Ljubljana-Dolenja vas-Zaklanec-Dobrova-Ljubljana

Dolžina: dobrih 40 kilometrov

Zahtevnost: primerna tako za začetnike, kot bolj izkušene kolesarje

Pnevmatike najpogosteje segrejem na 42-kilometrski trasi, ki me vodi iz Ljubljane proti Toškemu čelu, kjer se ob velikem križu ne podam proti vrhu, ampak se spustim v Stransko vas, kjer zavijem desno pred mostičkom. Križišče ni prav prijetno, saj je zavoj oster, po cesti je pesek, križišče je nepregledno. Kolo me pelje po cesti proti Šujici in Gabrju mimo Hrastenic vse do vasi Dvor, kjer je ob gotski cerkvi tudi vodnjak s pitno vodo, kjer si lahko napolnite plastenko.

Pot gre naprej mimo cerkve, sledi rahel spust in ob cestnoprometni tabli, ki označuje pot za Horjul in Dolenjo vas, zavijem levo čez lesen mostiček. Kar nekaj kilometrov nato cesta pelje po popolni naravi, nekje jo bolj, drugje manj objemajo krošnje dreves. Cesta se ves čas malo dviga, vse do kratkega klančka, ob katerem na levi strani stoji samotna hiša.

Nato se počasi začne spust, ki pelje do vasi Zaklanec. Klanec navzdol ni prijeten, saj ima ostre in nepregledne zavoje, cesta pa je ožja. Vendar tukaj ni veliko prometa, in domačini vedo, da je ta klanec klanec kolesarjev. Poleg ostrih zavojev spust ponuja enega mojih najljubših razgledov na Horjulsko dolino, ki jo obliva sonce. Ko se pripeljem iz vasi Zaklanec do glavne ceste, je ponavadi naslednja odločitev odvisna od svetlobe, ki jo lovim, saj sem ponavadi na kolesu kar pozna.

Če imam dovolj časa, se odpravim desno, skozi Horjul proti klancu malega maratona Franje, vendar pred klancem zavijem ostro levo na Žažar in nato na Šentjošt nad Horjulom. Pot na Žažar in Šentjošt je prijeten vzpon. Če izpustim ta dva vzpona, se odpravim iz Stranske vasi levo proti Ljubljani. Cesta je ravna, brez večjih lukenj, in ponavadi veter piha v hrbet. Na poti nazaj se vedno borim s sabo, saj je pot odlična za dirkanje in doseganje novih hitrostnih rekordov po ravnem.

Več na www.polet.si