Sara Isaković ponosna na sleherni del življenjske poti

Bled – Počitniški torek je ponujal v kraju z otočkom sredi jezera pričakovan vrvež. A Sare Isaković, prve in doslej edine slovenske plavalke z olimpijsko kolajno, gneča in hrup nista motila. Povrhu je prav uživala v domačem kraju, kamor se je vrnila po enem letu. V posebnem pogovoru za Delo je nato spregovorila o svojem slovesu od vrhunskega športa in novih izzivih na življenski poti.

Tisti, ki že dobro desetletje spremljamo vašo športno pot, katere vrhunec je bila seveda olimpijska kolajna v Pekingu, nismo presenečeni nad odločitvijo o končnem slovesu od tekmovalnega športa. Javnosti ste jo sporočili po vrnitvi v domovino, najbrž pa ste o njej razmišljali že dolgo – kdaj ste si bili na jasnem, da je plavalne kariere konec?

Ha, nekajkrat sem o tem razmišljala, jasno tudi lani poleti, ko sem si vzela eno leto oddiha in takrat nisem niti vadila niti tekmovala. Nato pa sem spremljala v TV prenosih svetovno prvenstvo iz Barcelone in občutila, kako pogrešam to veliko tekmovanje. Zato sem v San Diegu, kamor sem se preselila po končanem študiju na univerzi Berkeley v San Franciscu, začela sodelovati s trenerjem Markom Đorđevićem, se temeljito lotila treninga in bila nad uvodnim učinkom prav navdušena. Kot veste, sem prej v San Franciscu vadila v skupini, kar seveda prinaša določene prednosti, vendar pa naj si še tako ugleden plavalec, trener ekipe ne more postaviti na stranski tir zavoljo posameznika. V San Diegu pa sem se počutila kot nekoč v Radovljici, trener mi je spet namenjal vso pozornost. In vse bi bilo lepo in prav, če se ne bi prezgodaj odločila za tekme, obenem pa še odšla v Mehiko na višinske priprave in tam končno spoznala, da takšnih naporov ne morem več prenašati. Pa ni šlo za telesno moč, temveč bolj za psiho, saj me je povsem prevzelo raziskovalno delo. Nisem bila več pripravljena le plavati, nikakor se nisem hotela odreči izzivom v laboratoriju.

Razmišljali pa ste še o nastopu na olimpijskih igrah 2016?

Zelo resno! Toda v Brazilijo ne bi šla zgolj nastopati, temveč bi se želela boriti za kolajno. Ker pa sem to že osvojila in zato dobro vem, koliko odrekanja in garanja je potrebno za končni uspeh, sem ocenila, da na to nisem pripravljena. Zato sem takrat sklenila zapreti poglavje o vrhunskem plavanju in to po prihodu v domovino sporočiti javnosti. Prav ničesar ne obžalujem, na sleherni del življenjske poti – naj si gre za šport ali pa izobraževanje in nazadnje raziskovalno delo – ostajam ponosna in želim si, da bi bilo vedno tako.

Kaj pa nadaljevanje plavalne poti v trenerskih vodah glede na vse izkušnje, ki ste si jih nabrali?

Joj, ne predstavljam si sebe v tej vlogi. Meni bi se kar plavalci smilili, ko bi jih 'mučila' s silnimi kilometri v vodi. A nikogar ne obtožujem, v vrhunskem športu ni milosti, zgodba je lahko zelo kruta. Vedno znova bi rada pomagala otrokom pri razkrivanju prvih skrivnosti plavalnega športa, trenerski svet pa se bo očitno sukal brez mene.

A ta čas ste sicer kar oddaljeni od bazena, kako je minilo leto v raziskovalnem laboratoriju v San Diegu?

Nepozabno! Psihologija me je povsem prevzela že med študijem v San Franciscu, zdaj sem bolj podrobno spoznala še delovanje človeških možganov, predvsem pri športnikih, marincih in ekstremistih – pravzaprav vseh tistih, katerih pripravljenost je na izjemni ravni. Delala sem v edinem tako specializiranem raziskovalnem laboratoriju v ZDA, vodil ga je Nemec Martin Paulus, eden vodilnih svetovnih strokovnjakov na tem področju. Preprosto gre za raziskovanje človekovih sposobnosti, predvsem odzivanja na stres, delovanja možganov po naporih, pred in med njimi. Ker se je gospod Paulus, ki se je iz Nemčije v ameriški prostor preselil pred 25 leti, zdaj lotil novega raziskovalnega izziva, so ta laboratorij za nekaj časa zaprli. Zato se bom zdaj tudi najprej preselila v Dubaj, kjer sem odraščala in tam večinoma prebivajo tudi starši in brat. Obrnila bom nov list svoje knjige, seveda tam nameravam nadaljevati delo na področju nevropsihologije.

Še pred vašim odhodom v Arabski zaliv bo v Berlinu evropsko prvenstvo, letos najodmevnejši plavalni dogodek za slovensko reprezentanco – kako natančno mu boste sledili?

Prav vse si bom ogledala, stiskala pesti za naše plavalce, seveda pospremila tudi številne druge udeležence, med njimi tudi tiste, s katerimi sem preživela čudovita študijska leta v Kaliforniji.

Dva med njimi, prvi adut slovenske vrste Damir Dugonjić in Estonec Martin Liivämagi, bosta prav za berlinsko prvenstvo v prihodnjih dneh vadila skupaj na Reki …

Kaj res? Prav vesela bi bila snidenja z njima! Kajpak se dobro zavedam, kako pomembna je za oba sklepna priprava, a najraje bi ju obiskala. 'Dugija' že dolgo občudujem, tudi po odhodu iz San Francisca ohranjava prijateljske vezi, Martin pa je nekaj časa stanoval v sosednji sobi študentskega naselja.

Kako sicer gledate na Dugonjićeve pomisleke, da bi se za dve leti povsem preselil v Slovenijo in tu vadil za olimpijske igre?

Povsem verjamem sleherni njegovi odločitvi. Je zrel športnik in ta čas tudi edini slovenski plavalec, ki bi se lahko iz Brazilije vrnil z olimpijsko kolajno. Z veseljem bom pospremila njegove nastope že na prihajajočem evropskem prvenstvu, kjer bi lahko osvojil kolajno ali celo dve.

Kako pa se sicer sami ozirate k obdobju, ko ste podobno kot zdaj Dugonjić tehtali med treningom v domačem okolju in ZDA?

Sleherna zadeva ohranja svoje prednosti. Zelo veliko je vredno delo z domačim trenerjem, a obenem – kot se vam dejala – ničesar v San Franciscu ne obžalujem. Uživala sem v študiju in plavanju, povsem jasno pa je, da učinek v vodi ne more biti tako sanjski, če imaš zgodaj zjutraj trening, nato si v predavalnicah, pozne popoldanske ure pa so namenjene spet vadbi. In če takšen urnik primerjate s tistim, ko sem za olimpijsko sezono 2008 le spala, jedla in trenirala, si lahko hitro ustvarite predstavo o različnem pristopu.

Pa vam res ni žal, ko se takole ozrete za dve leti v preteklost, da se pred naslednjim olimpijskim izzivom v Londonu niste vrnili prej domov in pripravili po podobnem receptu kot takrat za Peking?

Ne, ni mi žal. Seveda pa je bilo moje telo že drugačno in nikakor ni kazalo zgolj skenirati programa pred Pekingom. Vedno znova sem v ZDA uživala na tekmah NCAA, pomagala sem ekipi k skupni zmagi, sama sem postala prvakinja, tega ne bom nikdar pozabila. Sem se pa v športu dodobra naučila, da te sleherni spodrsljaj okrepi. Mladim športnikom sporočam, da če o nečem sanjaš, to lahko tudi dosežeš. Tako je bilo tudi z mojo olimpijsko kolajno. Le pripravljen moraš biti na izjemno garanje.

Prav to nam je dejal tudi Anže Kopitar, kako je od otroštva sanjal o NHL in Stanleyjevem pokalu …

Natanko tako. In prav Anžeta sem videla včeraj na Bledu med sprehodom z njegovim simpatičnim psom. Ko sva oba doma, sva zdaj skoraj soseda. Tudi Anžetova hiša je namreč zelo blizu naše.