Poslednji branik pred Kitajci

Švedski namiznoteniški igralec Jan-Ove Waldner se je najprej od Kitajcev učil, nato jih premagoval.

Mon, 15.02.2016, 16:30

Jan-Ove Waldner

Komaj 16 let star je prvič nastopil v finalu članskega EP in tedaj pokleknil pred levorokim rojakom Mikaelom Appelgrenom. Nato je v desetletju in pol postal olimpijski zmagovalec, šestkratni svetovni in enajstkratni evropski prvak. Na Švedskem ga postavljajo ob bok Ingemarju Stenmarku in Björnu Borgu – vsi so bili športni velikani, ki so varčevali z besedami, govorili pa z rezultati. Je vzornik številnim novodobnim športnikom, Barcelonin nogometni zvezdnik Arda Turan je ob njegovem slovesu čivknil: »Mozart je odigral svoj zadnji dvoboj. 50, pa še kar krepak. Legenda!« Upokojil se je dva meseca po še enem slovitem »fosilu«, Jean-Michelu Saiveju.

Zadnji branik pred popolno kitajsko prevlado v namiznem tenisu je vrgel loparček v kot. Ne prvič, toda tokrat menda dokončno. Oktobra lani je Jan-Ove Waldner srečal abrahama in presodil, da bi – čeravno je še vedno čil in vitalen – z nadaljnjim igranjem zgolj po nemarnem razprodajal ugled, ki ga je predolgo in preveč uspešno gradil.

Za Azijce je težko kaj bolj boleče kot dejstvo, da je največji vseh časov v športu, ki bolj kitajski, kot je, ne bi mogel biti – Šved. Waldner je bil popolnež, uspešen in očarljiv hkrati, strah in trepet tudi za kitajske tekmece, od katerih se je najprej učil, nato pa jih, kot za šalo, premagoval. Leta 2000 je bil na Kitajskem bolj prepoznaven kot denimo Bill Clinton. V Evropi so mu pravili namiznoteniški Mozart, Virtuoz, Maestro, Genij, v Aziji pa Zimzeleno drevo in Dedek. Dokazal je, da v športu leta ne štejejo, kadar zmaguje moč volje.

Že kot petletni deček je bil tekmovalnejši od vrstnikov. Ni maral izgubljati, edini imperativ je bila zmaga. Nekega poletnega jutra je s svojci igral pikado: »Pokazal jim bom, vse jih bom premagal!« Ta izjava se ga je držala še dolga leta in zaznamovala njegovo športno pot. Tri dni po dopolnjenem 12. letu je debitiral v elitni domači konkurenci. Njegova žrtev, Dennis Pettersson, je morala poklekniti pred dečkom, komaj 140 cm visokim. »Kako lahko nekdo premaga nekoga, ki ga niti videti ne more izza mize,« je bil osupel Dennis.

Waldnerjevi mednarodni začetki niso bili prav nič kraljevski. Ni jih bilo veliko, ki bi jim Kitajci dovolili pokukati v telovadnice med treningom, ki je bil prej vojaško urjenje, domala dresura, kot pa običajna vadba. Njemu so, še kot mladostniku, 15 let staremu. Požreti je moral ogromno porazov, udarcev, ponižanj, bil je topovska hrana kitajskim tekmecem, sposodil si ga je vsak, ki je prišel mimo – a Šved se je učil in ostal pokončen, nezlomljiv. Učljiv in inteligenten, kot je bil, je premeteno srkal male skrivnosti velikih mojstrov, jih ob vrnitvi na staro celino izpilil, dodal le njemu lasten virtuozni servis, nenadkriljiv občutek za žogico in mojstrski pregled nad igro – in skozi leta, desetletja zrasel v največjega v zgodovini.

»Dve desetletji je teroriziral številne rodove kitajskih igralcev in tako postal športna ikona,« mu je pred dnevi polaskal kitajski QQ. Kultnega statusa si ni pridobil zgolj na stari celini, božanstvo je presenetljivo postal tudi v domovini namiznega tenisa. »Begal je tekmece in zabaval gledalce. Bil je bolj dirigent kot vrhunski športnik,« se ga spominja nekdanji svetovni prvak Jiang Jialiang. J-O mu je zaupal, da raje izgublja proti Korejcem kot proti Kitajcem, saj želi zrušiti stereotip, da so Kitajci nepremagljivi.

»Največji igralec vseh časov, tehnično dovršen, z največ občutka z žogico, izjemno zmagovalen tip, ki so ga – za razliko od današnjih igralcev, ki jih v prvi vrsti zanimajo pogodbe in denar – zanimale lovorike. Bil je spektakularen, vedno in povsod je navduševal tudi občinstvo. Igra je bila popolna, polna menjave ritma, vedno je bil 'na žogici', odlično je predvideval, imel vrhunski servis. Bil je tudi strah in trepet za Kitajce, skupaj s Perssonom sta bila verjetno vzrok, da so Kitajci začeli opuščati peresno (penhold, op. p.) držo loparja in prevzeli klasično. Veljal je za namiznoteniškega Maradono. V igri je užival in se z nasprotniki poigraval – enako kot v zasebnem življenju, v katerem brez kockanja in stav enostavno ni mogel. Tako, kot je živel, je tudi igral,« se ga spominja slovenski trener Jože Urh.

O zasebnem življenju Jan-Ove sicer nerad govori, tekmeci toliko raje. Za zbadanje in draženje imajo nešteto razlogov. »Waldner je rojen za namizni tenis, ko odvrže loparček, pa je običajen moški – brez spremljevalke, brez vozniške, zasvojen z igrami na srečo. Če mu odvzamete namizni tenis, ni dober v ničemer,« je o njem leporečil nekdanji olimpijski zmagovalec Lu Lin. Na Kitajskem ga ljubijo, obožujejo. Postal je celo prvi tujec, ki ga je tamkajšnja pošta počastila s priložnostno znamko. Pred leti je tudi, precej neobičajno, dobil dovoljenje in sredi Pekinga odprl svoj bar W. Zdaj bo imel dovolj časa, da preizkusi tudi gostinsko žilico ...

Prijavi sovražni govor