Potujoči lev je osvojil Pariz

Pariz – Ko je pri štirinajstih letih Chris Froome v Nairobiju začel kolesariti pri lokalnem klubu Safari Simbaz (v svahiliju potujoči levi), še ni vedel za Tour de France. Še manj pa, da so mu plišasti levčki, ki jih prejmejo zmagovalci etap največje kolesarske predstave, usojeni.

Lani je dobil enega, letos še tri. Na Elizejskih poljanah pa še najbolj dragocenega – rumenega leva za skupno zmago. Froome je pričakovani zmagovalec 100. »francoske pentlje«. Do potankosti je izpolnil načrt stratega Skya Davida Brailsforda, ki temelji na dodelanem računalniškem izračunu Britančevih telesnih sposobnosti. Edino vprašanje je bilo, kako bo, skromen in tih, kot sicer je, psihično zdržal torturo tritedenskega maratona. Strah je bil odveč, saj je zmogel vsako jutro najti duševno svežino za velike bitke z izzivalci. Tako kot je bil nevsiljiv in skromen brez kolesa, je bil neizprosen in suveren na njem. Od 8. etape v Pirenejih je domala zlahka in na trenutke igrivo čuval rumeno majico.

V treh tednih je le enkrat, za trenutek, izgubil prisebnost. A ne na kolesu, ampak v pogovoru z novinarji, ko so ga na konferenci po zmagi na Mt. Ventouxu spraševali o dopingu. Čeprav so mu dvignili pritisk, se je prijazno odzval. Primerjava z Armstrongom ga je prizadela, a se na obtožbe ni odzval kot nekoč Teksačan, ki je vsakič zarenčal, češ, kdo pa ste vi novinarji, da me obtožujete. »Moja kri je čista. Nobenih umazanih substanc ne uživam. Spali smo na vulkanu, trdo trenirali vsak dan, bili mesece od doma. Zdaj me obtožujete, da sem goljuf in lažnivec ... Razumem vas, vendar pa to ni lepo. Prepričan sem, da je šport veliko boljši in kredibilnejši, kot je bil pred 20 ali 30 leti. Moj cilj je dokazati, da je kolesarstvo čisto. Prepričan sem, da moji rezultati ne bodo nikoli izbrisani,« se je odzval na sumničenja novinarjev.

Francoski fiziolog Frederic Grape, ki je dobil v vpogled vse njegove izpiske meritev na dirkah in treningih, je ugotovil, da se Britančeva moč na dirki z napori zmanjšuje kot pri vseh drugih kolesarjih. V obdobju dveh let ni bilo nenormalnih rezultatov. Tudi profila moči na spornih vzponih na Ax-3 Domaines in Mt. Ventoux nista odstopala od primerjav v dveletnem obdobju 2011-2013. »Izjemna moč, ki jo je sposoben razviti v petih minutah največjih naporov, potrjuje izjemno visok aerobni potencial, na doslej znani meji fiziološke znanosti. Prav ta moč je njegova prednost pred tekmeci. Prevedeno v vate, to pomeni, da jih ima pri najtežjih obremenitvah dvajset več kot konkurenca,« je pojasnil eno izmed Froomovih prednosti francoski znanstvenik. Druga je zelo stabilna teža (68 kg), ki je v zadnjih dveh letih nihala le za 900 gramov. To pomeni, da je njegova moč (v vatih na kilogram) sorazmerno stabilna. Zadnja velika prednost pred konkurenco pa je izjemna regeneracija. Vsak dan se tako lahko približa svojemu maksimumu, ne da bi to naslednji dan čutil.

Froomove zmage na Mt. Ventouxu, Ax-3 Domaine v Pirenejih in gorskem kronometru ter obvladovanje tekmecev v Alpah bodo zapisani v 100-letno zgodovino Toura med najbolj prepričljivimi. Kos mu ni bil niti Contador, ki je bil do zadnjega dne najbolj »nevaren« tekmec. Španec se je svoje nemoči in premoči Frooma zelo dobro zavedal, zato so njegove grožnje izzvenele kot iskanje lastnega motiva in naganjanje strahu tekmecem. Na koncu je postal največji poraženec. Še najmanj pa se je Španca ustrašil mladi Kolumbijec Nairo Quintana, zagotovo največje odkritje sezone. V zadnji alpski etapi je pokazal ves razkošni talent in se z izjemno predstavo zavihtel na drugo mesto, kar je največji uspeh mladega kolesarja njegovih let na Touru. Povrhu pa je, ob beli majico najboljšega mladca (do 25 let), osvojil še pikčasto majico prvega gorskega kolesarja. Joaquim Rodriguez je dokazal, kako je pomembno biti najmočnejši v zadnjem tednu, ko vsem pešajo moči. Do gorskega kronometra je bil krepko izven dosega odra ... Zeleno majico je drugič zapored osvojil Peter Sagan. Med najboljšimi Slovakovimi pomočniki je bil Kristjan Koren, žal pa si bo četrti zaporedni nastop na Touru zapomnil po dveh težkih padcih. Tako kot tudi Jani Brajkovič.