Tiskane izdaje
Ljubljana – Zadnje desetletje je sleherno tekmovalno leto slovenskemu športnemu plezanju prineslo takšne dosežke, da jih je novembra, ko se prah po kranjskem finalu poleže, domala nemogoče primerjati med seboj. Tudi v iztekajoči ni bilo nič drugače: Mina Markovič in Domen Škofic sta se obdržala v ozkem svetovnem vrhu, Majo Vidmar pa je zamenjal najstniški biser Janja Garnbret.
»Kranjska tekma je zame seveda svojevrsten izziv, tudi razmeroma obremenjujoč, sploh prva leta mi je bilo pred domačimi navijači precej težko plezati. A moram reči, da se s tem stresom spopadam vse uspešneje. Prva zmaga v Zlatem polju pred šestimi leti je bila povsem nenadejana, zadela me je kot kamen z Marsa, ob koncu sezone je bila kot nagrada za ves trud. Še prav posebno mesto pa ima pri meni lanski uspeh, ko sem bila v steni zares sproščena, iz sebe sem izvlekla vse, niti toliko moči ni bilo več v meni, da bi zadržala naslednji oprimek. To je najlepši občutek, ki ti kot tekmovalcu največ pomeni. Včasih je takšna zmaga, ob kateri veš, da si si jo zares zaslužil, vredna več kot vse lovorike in rekordi,« je pojasnila Ptujčanka, ki bo v ponedeljek dopolnila 28 let.
V Kranju je že četrtič opravila s konkurenco, vseeno pa se tudi sama zaveda, da bi lahko iztisnila še več: »Dosežena višina ni bila zadnja, do katere je bilo še mogoče priti, vendar pa so tudi tekmice delale napake. Priznam, nisem računala, da bo moj nastop zadostoval za zmago, ker ga nisem zapečatila tako, kot je treba ponavadi zaključiti finalno smer, če se želiš vmešati v boj za najvišja mesta. Le kanček grenkega priokusa ostaja, sicer pa je zmaga pika na 'i' še eni vrhunski sezoni,« poudarja Markovičeva, ki si bo zdaj že tradicionalno vzela nekaj zasluženega dopusta. »Za sprostiti glavo in razmisliti, kako naprej.«
Sezona je bila zanjo spet nadvse uspešna. Njen naslov evropske prvakinje je prelomnica v slovenskem športnem plezanju, v svetovnem pokalu je nanizala štiri zmage in drugo mesto. Idilo je zmotila zgolj poškodba gležnja na ogrevanju pred finalom v Briançonu. »Tedaj mi je kar megla padla pred oči. Bili smo v konici sezone, nisem vedela, kaj bo to pomenilo za nadaljevanje. Hvaležna sem vsem, ki so mi pomagali, da sem že dobra dva tedna pozneje domala z eno nogo zmagala v Imstu in nato še v Stavangerju. Lahko rečem, da me je nehvaležna poškodba zgolj še podžgala. Celo sezono sem sicer držala najvišjo stopnjo pripravljenosti, kar dokazuje odlično, vsako leto boljše sodelovanje z ekipo in trenerjem Romanom Krajnikom,« je še pristavila Mina.
Nič manj pa ni navdušila slovenske športne javnosti niti komaj 16-letna Janja Garnbret, ki je talent, kakršen se rodi enkrat na desetletje ali še redkeje. Prav neverjetno je, s kakšno lahkotnostjo, odločnostjo, močjo, pogumom in inteligenco se loteva smeri, da je vrhunska naložba za prihodnost, ji priznavajo domala vse tekmice. Letos je prvič nastopila tudi v članskem svetovnem pokalu in vpisala dve drugi in eno tretje mesto, postala je tudi članska evropska podprvakinja in mladinska svetovna prvakinja, za nameček je trenutno vodilna v skupnem seštevku DP, na domačih tekmah je maja prekinila več kot dve leti in pol dolg niz nepremaganosti Mine Markovič. V velenjskem klubu, katerega barve brani najstnica iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, jo dobro čuvajo, da je uspehi ne bi ponesli, trenira pa pod taktirko Gorazda Hrena.
»Za mano je najboljša sezona doslej,« skromno prikimava Garnbretova, ki se z veseljem ozira v prihodnost. Že v novi sezoni bo očitno dobila več priložnosti za dokazovanje med svetovno elito, škoda le, da športnega plezanja v Riu še ne bo v olimpijskem koledarju. Kaj lahko pa se zgodi, da bo štiri leta pozneje v Tokiu: »Za naš šport bi bilo to odlično, saj bi postal prepoznavnejši. Ogromno truda vlagamo v doseganje čim boljših rezultatov, udeležba na olimpijskih igrah pa bi bila vrhunec naših prizadevanj in izpolnitev mojih ambicij in želja.«
