Predsodke (ra)zbija tako kakor krogle

V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi predsodki, balinarji nemalokrat tudi s takšnim, češ da niso športniki, ampak kvečjemu rekreativci, ki se ob prostih popoldnevih zberejo na igrišču, da ob vrčku piva vržejo balin(čk)e ter malo pokramljajo o tem in onem. Aleš Borčnik tovrstne stereotipe (ra)zbija s tako hitrostjo, močjo in natančnostjo kakor krogle na balinišču.

Izvrstni 29-letni balinar iz Sela pri Vodicah je namreč že nekaj let eden najboljših na svetu v hitrostnem zbijanju, zelo zahtevni disciplini, v kateri nimaš kaj početi, če nisi vrhunsko telesno pripravljen. »V petih minutah, kolikor traja igra, pretečem okoli tisoč metrov in v tem času še petdesetkrat vržem kroglo, težko kilogram. Z njo zberem najmanj 44 zadetkov, moj osebni rekord pa znaša natanko petdeset zbitih krogel, kar je le ena manj od najboljše znamke na svetu,« je pojasnil Borčnik in pripomnil, da je na lanskem evropskem prvenstvu v Kopru, kjer se je ovenčal z zlato lovoriko, za vsega pol sekunde zgrešil svetovni rekord. Njegova zadnja krogla je namreč cilj zadela tik po izteku časa.

Vendar pa si je Aleš že lastil najboljšo znamko, in sicer leta 2012, ko sta z Anžetom Petričem v štafetnem zbijanju zadela 59 balinov. Prav poseben podvig se jima je posrečil dve leti pred tem, ko sta v eni uri skupaj zbrala kar 586 zadetkov. Uspešna slovenska naveza tudi sicer velja za strah in trepet konkurence; tako sta se leta 2011 v Feltreju veselila naslova svetovnih prvakov, prejšnji konec tedna pa sta si na svetovnem prvenstvu priigrala bronasto kolajno. Borčnik je na Reki, kjer sta za Zdravljico poskrbela zmagovalca Jure Kozjek (v klasični igri) in Dejan Tonejc (v igri v krog), povrhu osvojil še tretje mesto med posamezniki in tako nadaljeval izjemen niz odličij z največjih tekmovanj v balinanju.

Na poti do uspehov je prelil že zelo veliko znoja in vrgel nešteto krogel, naporni treningi so medtem postali del njegovega vsakdana. Z njimi vzdržuje stik s svetovnim vrhom. »Vadim šestkrat na teden po dve uri na dan, med vikendom pa imamo običajno tekme; seveda odvisno od obdobja, v katerem smo. Pred začetkom ligaškega tekmovanja je poudarek na krepitvi telesne pripravljenosti, med njim pa več balinamo in vzdržujemo kondicijo,« je razložil 29-letni profesor športne vzgoje, čigar priprave so zelo raznovrstne, saj so sestavljene iz tekov na srednje proge, vadbe za moč in balinarskih treningov.

Iz dneva v dan spreminja tudi okolje vadbe; kadar se odpravi na štadion, petkrat na polno preteče 1000 metrov, med vsakim tekom pa ima petminutni premor, da se malo »nadiha«. Na balinišču pa, ko ne meče krogel, vadi šprinte, pri čemer osemkrat čim hitreje preteče sto metrov, po vsaki stotici pa si vzame dvajset sekund predaha. Vse skupaj po desetminutnem premoru ponovi še dvakrat. Enkrat na teden se poda tudi na vzdržljivostni desetkilometrski tek, da se malo »steče«. Moč krepi v fitnesu, še raje pa v naravi, kjer dela vaje z lastno težo (počepe, sklece, trebušnjake, dvige, poskoke ...). Kondicije mu torej res ne primanjkuje.

Kljub temu se je tudi sam – ko se je vzpenjal proti vrhu – spopadal s predsodki, da balinanje ni šport. »Predvsem v srednji šoli so me zbadali in celo pozneje, ko sem obiskoval fakulteto za šport, vsem sošolcem ni bilo jasno, s čim se ukvarjam. Večinoma so namreč menili, da je to šport za upokojence. Šele ko sem jim pokazal posnetek hitrostnega zbijanja na medmrežju in so me prišli pogledat na tekmo, so v glavnem spremenili svoje mnenje,« je Borčnik zaupal svoje izkušnje s stereotipi. Sam pravi, da se s slehernim športom lahko ukvarjaš na rekreativni ravni; tako kot z balinanjem, denimo, tudi s košarko ali nogometom, prav v vsakem pa se je težko prebiti med najboljše.

»Ko si enkrat na vrhunski ravni, tudi v balinanju ni več heca. Preprosto si ne moreš privoščiti, da bi popival in hodil na zabave, saj potem ne bi bil več sposoben dobro tekmovati,« je poudaril in razkril, da imajo tudi v balinanju redne dopinške kontrole. Na njej je eden od francoskih balinarjev, sicer tekmovalec v hitrostnem zbijanju, pred leti celo »pogrnil«, potem ko so mu dokazali jemanje prepovedanih poživil.

Da se je začel Aleš ukvarjati s tem športom, nikakor ni bilo naključje. Krogle so mu bile pravzaprav položene že v zibelko, saj balinata tudi njegova starša Mija in Dare, v otroštvu pa je veliko časa na balinišču kluba Strahovica preživel tudi njegov starejši brat Božo. »Balinati sem začel pri sedmih letih, najprej pa je bila to zame zgolj igra. Resnejši treningi so se začeli, ko sem dopolnil deset let,« se je svojih začetkov spomnil Borčnik, ki je s prvo kolajno na večjem članskem tekmovanju zablestel na evropskem prvenstvu leta 2008 v Saviglianu, kjer je izgubil šele v finalu.

Od takrat nobena prireditev ni minila brez njegove žlahtne kovine. Že leto pozneje se je v francoskem Maconu prvič okitil z naslovom svetovnega prvaka med posamezniki, ta podvig pa je pred dvema letoma ponovil v Bahii Blanci v Argentini. Odlične predstave so Aleša, ki ga ob balinišču pogosto spodbujajo žena Tanja ter petletna hčerka Alia in enoletni sin Anej, že pred leti pripeljale v italijansko ligo, ki v balinanju velja za najmočnejšo na svetu, kakor, denimo, NBA v košarki ali NHL v hokeju na ledu. Potem ko je dve sezoni igral za Torino, zadnja tri leta brani barve Ponteseja.