Tudi tisti, ki športnega utripa ne spremljajo vsak dan, dobro poznajo zapriseženost Gornjesavske doline hokejski igri. Dinamična športna panoga s palicami in ploščkom je Jeseničane omrežila že kmalu po drugi svetovni vojni, odtlej kraj z okolico diha za svoje junake. Veseli se zmag, ob slehernem naslovu prvaka je v kraju bolj razposajeno kot na silvestrski večer, sleherni poraz botruje pretakanju solz. A tako je pač v svetu športa, kjer se prepletajo uspehi in spodrsljaji.
Dogajanje zadnjih tednov ob ledu pa hokejske navdušence – še zdaleč ne le Jeseničane – boli precej bolj kot plošček v mreži njihovega vratarja. Klub, ki ohranja zveste navijače prav po vseh slovenskih regijah, svoj sloves pa je že davno razširil tudi onstran naših mejá, so namreč prevzeli birokrati brez strokovnega športnega znanja in izkušenj na področju hokejske igre. Ni strategije, po kateri kot nuji so nekoč klicali tuji strokovnjaki v Podmežakli, nazadnje ob svoji selitvi v Severno Ameriko tudi Matjaž Kopitar, selektor Slovenije, ki se ob navzočnosti svojega sina Anžeta dnevno srečuje s slovito NHL.
Odpoved finskemu strokovnjaku Heikkiju Mälkiäju je kaplja čez rob že tako nabito polnega lonca nenavadnih odločitev. Klub resda zaradi naivnosti in zasebnih interesov prejšnjih let plava v denarnih dolgovih in zgolj po tem nikakor ni edini v iz dneva v dan bolj obubožanem slovenskem športnem prostoru. Toda ko ni več niti spoštovanja niti komunikacije, udari le še globoko razočaranje v javnosti. Tej pa nikakor ni vseeno, kaj se dogaja v dolgoletni valilnici izjemnih športnikov. Pešcica posameznikov odloča o usodi kluba, se igra z ugledom najbolj prepoznavne športne inštitucije na Gorenjskem, piše odpustnice in preprosto odriva zanesenjake daleč proč.
Eden takšnih je tudi Brane Jeršin, ki ga že nekaj let ni pri klubu, včeraj pa se nam je oglasil z javnim pismom in nam dobesedno bral misli o zapravljenem ugledu, izostanku komunikacije in zadnjem klicu za pomoč, dokler vse skupaj ne zdrvi v prepad. Tudi Dejana Varla, otroka hokejske Podmežakle, so novodobni vladarji postavili pred vrata, Heikki Mälkiä, strokovnjak iz dežele svetovnih hokejskih prvakov, pa je moral iz kluba, ker je med drugim na temelju svojih izkušenj v premoru med bojem za avstrijske točke in prihajajočim lovom na domačo lovoriko igralcem predpisal nekaj prostih dni.
Podobno ravna tudi Uroš Velepec, trener naše biatlonske vrste, ko zadnji konec tedna pred odhodom na SP akterjem prepoveduje stik s smučkami in puško. Le sproščeni in spočiti bodo lahko zablesteli, ko bo najbolj potrebno. Na Jesenicah pa kaže občudovati le pristop igralcev. Pod vodstvom novega trenerja, dolgoletnega železarja Bojana Magazina, poskušajo vsaj do konca sezone zasukati zgodbo k optimizmu. Pomlad pa mora prinesti odločitve, ki se jih ne bodo sramovali niti Bine Felc, niti Viki Tišler, niti Cveto Pretnar, niti Andrej Razinger, niti zadnji junaki veličastne klubske zgodovine. Drugače bomo pisali le še o zgodbi polnih tribun v času preteklosti.