Prihodnost je tu

Z ničkaj visokoletečimi cilji se niso na evropsko prvenstvo v Amsterdam odpravili slovenski atleti. Pet finalov so si zaželeli, o kolajnah ni bilo govora, saj od upokojitve Primoža Kozmusa naša atletika nima več tako močnega paradnega konja, na katerega bi si upali staviti prav vsakič. Nazadnje pa so jo domov prinesli prvič po desetih letih – skupno gre za osmo slovensko kolajno na EP –, veliki junak je bil skakalec s palico Robert Renner, ki je v vetrovni loteriji osvojil bron.

V kar 19-članski slovenski reprezentanci je sicer bilo nekaj »padalcev«, nenazadnje četverica ni imela izpolnjenih norm, skupna ocena pa je vendarle zelo pozitivna. Že od začetka je naša reprezentanca ujela pravi ritem, dobri nastopi so si sledili. Komaj 19-letna Veronika Domjan je na svojem prvem velikem članskem tekmovanju v metu diska za finale postavila državni rekord, Maja Mihalinec je bila v najboljši formi spet na največji tekmi in v teku na 200 metrov izboljšala osebni rekord, še ena debitantka, Maruša Černjul, je bila finalistka skoka v višino, nadaljevali sta Martina Ratej in Tina Šutej. Slednji sta sicer finale končali razočarani, prav Šutejeva pa je tudi pustila najslabši vtis, saj s palico ni preskočila niti začetne višine.

In seveda potem sta tu še dva debitanta na EP, Luka Janežič in Robert Renner. Na oba je bila prvič resno usmerjena domača pozornost, bila sta naša glavna aduta in oba sta se z vlogo odlično spoprijela, občutila sta pritisk, a ju to ni pokopalo, dosegla sta najboljši slovenski uvrstitvi. Razlika med dvema članoma tria adijo (še Žan Rudolf, ki je na 800 m razočaran ostal brez finala) pa je vendarle velika. Za Janežiča, ki je bil v Amsterdamu peti, je jasno, da so (za zdaj?) EP ravno pravšnja tekmovanja. Na svetovni lestvici je pač na 400 metrov prvi Evropejec na 21. mestu, skok s palico pa je veliko bolj evropska disciplina. Za Roberta Rennerja se zdi, da je prihodnost slovenske atletike. Zdaj je Celjan, ki je še vedno tudi evropski prvak v konkurenci do 23 let, že dokazal, da je tekmovalec za velike tekme. Na njih še nima spodrsljaja, pri 22 letih gre za športnika z glavo na pravem mestu, ki natančno ve, kaj si želi. To ni evropski vrh, ampak svetovni. Dejstvo, da po sicer nepričakovani bronasti kolajni ni norel od navdušenja, ampak je tudi obžaloval zamujeno priložnost za zmago, pove marsikaj o njegovem značaju. Za nameček mu tudi padec v črno luknjo s popolno blokado, iz katere sta s trenerjem Milanom Kranjcem pot iskala dve leti, zdaj prav pride. Zna se izkopati iz težav, počuti se močnejšega. Seveda bo treba počakati še kakšno veliko tekmovanje, a Renner je na najboljši poti, da nasledi naše nekdanje ase. Tudi sicer je mladi rod pokazal, da nanj velja računati, njegov vrhunec pa naj bi bil na OI v Tokiu 2020.

Kot kaže, se bo slovenska atletika po Kozmusovem odhodu precej hitro spravila na prave tirnice, škoda le, da to ne velja tudi za zvezo, na kateri se stvari nikakor ne umirijo in se spet obetajo nove spremembe.