Realno, daleč od dobrega

Tek na 400 m je bil edina disciplina na prvenstvu, v kateri Evropa ni imela niti enega finalista.

Objavljeno
14. avgust 2017 02.17
Saša Verčič
Saša Verčič
Svetovno prvenstvo v Londonu je bil desetdnevni atletski praznik, v otoški kraljevini so kraljico športa sprejeli kraljevsko, rekordni obisk na tovrstnih tekmovanjih je bil izjemna kulisa bojem v areni. Celotno dogajanje je seveda najbolj zaznamoval Usain Bolt, eden največjih športnikov v zgodovini, ki je na olimpijskem štadionu ponesrečeno končal veličastno kariero. Potem ko je skorajda desetletje sam držal atletiko pri življenju, čaka zdaj Sebastiana Coeja in druščino iz mednarodne zveze streznitev in pravi glavobol, kako naprej. Da je Bolta prav za konec ugnal dvakratni dopinški grešnik Justin Gatlin, ki sploh ne bi smel več tekmovati, je v pravi posmeh IAAF in njeni že pregovorni dvoličnosti, posebej v luči dogajanja z Rusi.

ZDA so sicer velike zmagovalke prvenstva, Jamajčani so na drugi strani doživeli poraz, zanimivo, da je Evropa tokrat pobirala naslove tudi v disciplinah, ki so praviloma pripadale ostalemu svetu (200 m v obeh konkurencah, 800 m in 400 m z ovirami pri moških). Slovenija ni ujela tega vala, a pričakovano, padec vrhunskih rezultatov je očiten (kot v gimnastiki in plavanju, torej vseh bazičnih panogah, ki zahtevajo veliko garanja za majhno plačilo), odkar se je upokojil Primož Kozmus. Ekipno v svetovnem merilu nikdar ni bila močna, zdaj pa nima več posameznikov, za katerimi bi se lahko skrilo celotno stanje. Slovenci so večinoma ostali zadaj, razočarali nista le Martina Ratej (9.) in debitantka Agata Zupin (21.). Uresničila so se realna pričakovanja – en finale in en polfinale –, a to še ne pomeni, da so naši atleti nastopali dobro. V bistvu je bilo ravno obratno. Kadar pač ni lova na kolajne, je osnovni cilj največjega tekmovanja, da atlet ponovi ali izboljša svoj najboljši rezultat sezone. To je v Londonu od sedmerice uspelo zgolj Ratejevi v kvalifikacijah, če bi ji v finalu, bi osvojila kolajno, ki ji jo gotovo privošči vsakdo, ki pozna njeno zgodbo. Žal je v odločilnem trenutku spet padla na izpitu psihične zrelosti.

Nekateri slovenski atleti so se čustveno in telesno izpraznili na prvenstvih v mlajših kategorijah, ki jim »na koncu dneva« z dobrimi rezultati prinašajo veliko boljši status, kot bi jim ga denimo polfinale SP, a prava škoda je, da je Luka Janežič po takšni sezoni, kot jo je imel, za konec pokvaril vtis. Tek pod 45 sekundami v Evropi res veliko pomeni in ko je prebil to mejo, je potreboval kar nekaj časa, da je vse skupaj dojel, veliko hitreje je, da v svetu to prav posebna meja ni ... Tek na 400 m je bil v Londonu tudi edina disciplina, v kateri Evropa – ne v moški ne v ženski konkurenci – ni imela niti enega finalista! Pred Janežičem je tako še zelo veliko dela, a nanj je pripravljen in zares željan uspeti. Ker šteje šele 21 let, ima na voljo še dovolj časa, da dokaže svoj prav, da lahko Evropejcu uspe tudi v tej disciplini. Prav mladost nekaterih naših atletov je lahko vsaj delna spodbuda, ki za prihodnje leto prihaja tudi v obliki veliko »prijaznejšega« dogodka leta – evropskega prvenstva v Berlinu. Evropskim tekmecem bodo gotovo precej bolj konkurenčni, svetovnim pač v veliki večini (še) niso.