Tiskane izdaje
London – Po bitki je lahko biti general, a zdaj je jasno, da bi bilo za Usaina Bolta veliko bolje, če bi se poslovil z lanskimi olimpijskimi igrami v Riu. Njegova želja je pač bila, da kariero konča na edini način, ki ga je poznal od OI 2008, torej zmagovito, a se mu je načrt povsem izjalovil. Tudi Mo Farah se od velikih tekmovanj ni poslovil, kot si je želel.
Ko je jasno, da se bosta v razmaku zgolj poldruge ure poslovila dva največja atletska zvezdnika (eden za vedno, drugi od velikih štadionskih tekmovanj), je seveda vse nared, za veliko slavje. Tako je bilo več kot 55.000 gledalcev na olimpijskem štadionu v nestrpnem pričakovanju, da še zadnjič pozdravijo Bolta in Faraha na poti k novima zlatima kolajnama. A se ni razpletlo ravno po tem scenariju, na štadionu, kjer sta blestela pred petimi leti na OI – Jamajčan s tremi zlatimi kolajnami, Britanec pa z dvema –, nista še zadnjič podoživela zvezdnih trenutkov.
Domači adut je bil resda blizu novemu dvojnemu naslovu, a so tekmeci iz Afrike, od koder izvira tudi sam, z odlično taktiko preprečili, da bi zlati kolajni z 10.000 m dodal še eno s 5.000. »Tekmeci so imeli odličen načrt, šlo je za tri proti enemu. Več, kot sem storil, nisem mogel na koncu mi ni ostalo več moči, zmagal je boljši,« je moral priznati eden najboljših tekačev v zgodovini na srednje in dolge proge, potem ko ga je premagal Etopijec Muktar Edris. Farah je tako za las ostal brez enajste zaporedne zlate kolajne na največjih tekmovanjih, saj je na 5000 in 10.000 m prevladoval tako na svetovnih prvenstvih kot olimpijskih igrah (ter seveda na evropskih prvenstvih, kolikor je nastopal). Njegova kariera v štadionskih tekih se je na veliki sceni tako končala, kot se je začela, saj je bila njegova prva kolajna na SP, v Daeguju 2011, srebrna. Pred 34-letnikom sta zdaj še dva nastopa na štadionu, in sicer že čez slab teden dni na mitingu diamantne lige v Birminghamu, nato pa še na finalu tega tekmovanja v Zürichu, potem pa se bo povsem osredotočil na daljše teke.
Sploh zadnjič pa je v soboto tekmoval Bolt, ki si londonskega SP po rezultatski plati res ne bo ohranil v najboljšem spominu. Takšnega slovesa si gotovo ni zaslužil, četudi ta ne bo omajal njegovega statusa enega najboljših športnikov v zgodovini. A to preprosto ni bila predstava, kakršno si je zamislil za konec, najprej poraz in zgolj 3. mesto na 100 metrov, v zadnjem nastopu – s štafeto 4 x 100 m – pa poškodba oziroma krč v levi stegenski mišici in odstop. Ni veliko manjkalo in zadnjič bi ciljno črto prečkal v invalidskem vozičku, a jo je s pomočjo reprezentančnih kolegov šepajoč prehodil, seveda pa je bil tudi na ta način glavna zvezda večera ... Tako kot je bil sinoči, ko se je še enkrat vrnil na štadion in pretekel zadnji častni krog. Sicer se tudi če ne bi prišlo do nezgode, za katero so Jamajčani okrivili predolgo čakanje na nastop, zaradi česar so se atleti ohladili, Bolt bržčas ne bi poslovil z zlato kolajno. Na SP pač ni prišel najbolje pripravljen in težko bi v zadnji predaji nadoknadil zaostanek za ZDA in Veliko Britanijo.
Britanci so tako na veliko navdušenje domačih navijačev sploh prvič osvojili naslov svetovnih prvakov v štafeti 4 x 100 m, sobota pa je prinesla tudi sploh prvo zmago na SP za atlete, ki nastopajo pod nevtralno državo. To so seveda Rusi, naslova se je v skoku v višino veselila Marija Lasickene, ki se ni smela veseliti z rusko zastavo, saj je vse v povezavi s to državo na prvenstvu prepovedano. Ko se je povzpela na najvišjo stopničko zmagovalnega odra, so ji tako zavrteli himno IAAF ...
Sinoči si je Hrvatica Sandra Perković povrnila naslov svetovne prvakinje v metu diska in tako spet združila vse tri lovorike (še OI in EP), Allyson Felix pa je v dveh dneh s štafetama osvojila 15. in 16. kolajno na SP, s čimer se je povzpela na 1. mesto večne lestvice, pred Merlene Ottey in Bolta (po 14). Američani so bili prepričljivo najuspešnješi v Londonu, saj so osvojili kar 30 kolajn, 10 zlatih, 11 srebrnih in 9 bronastih, Kenija jih je na 2. mestu »le« 11 (5, 2, 4), na seznam dobitnic odličij pa se je vpisalo 43 držav.
