S polovično reformo naš vrhunski šport v višave
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so ponudila številne mejnike.
Odpri galerijo
Jure Franko in Tone Vogrinec sta obujala spomine na slovenski mejnik iz olimpijskega Sarajeva. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Ko je J. A. Samaranch začel svoje predsedovanje MOK, je bil slovenski šport že sredi pojemajočega reformnega preurejanja po ustanovitvi telesnokulturnih skupnosti (TKS) ob koncu leta 1973. Izvedbenemu uveljavljanju le na pol operacionaliziranih »portoroških sklepov« skupščine TKS Slovenije, sprejetih spomladi leta 1976 na zasedanju v Portorožu, je že pohajala sapa. Vsakdo jih je interpretiral po svoje.
Praviloma je si to pravico vzela športna birokracija v športnih zvezah in TKS občin z Ljubljano na čelu, kar je zaradi teže športa v tedanjih petih ljubljanskih občinah in dodatni mestni športni strukturi imelo velik demonstracijski učinek na ves slovenski športni prostor.
Kljub vsemu je »portoroška« zasnova prihodnjega razvoja vrhunskega športa v Sloveniji, utemeljena na animaciji, vzgoji in sistematičnem procesu selekcioniranja nadarjenih mladih športnic in športnikov, »ki to zmorejo in hočejo«, sprožila ob vseh funkcionarskih, strokovnih, birokratskih in drugih (ne le lokalnih!) zablodah nezadržen proces prenove slovenskega športa in tudi športa za vse!
Pri tem ne gre prezreti, da je slovenski šport hkrati z ustanovitvijo TKS dobil tudi avtonomen vir dohodkov – prispevek iz bruto osebnega dohodka zaposlenih po domicilnem načelu. Ta denar se je torej stekal v TKS občin, od koder so bili doma zaposleni! Izvajalcem športnih programov, torej športnim društvom, se je denar namenjal na podlagi bolj ali manj posrečenih meril za vrednotenje programov in njihovih ciljev iz zornega kota plebiscitarno sprejetih usmeritev, zaobseženih v »portoroških sklepih«.
Navkljub vsej njihovi nedorečenosti, oklevanju in nasprotovanju nekaterih konservativnih veljakov med športnimi funkcionarji itn. so nepovratno uveljavili predvsem zavest, da so vrhunski dosežki na svetovni ravni lahko samo sad smotrnega izbora, vzgoje in znanstveno utemeljenega procesa treniranja nadarjenih posameznikov in ekip.
Kljub vsem omenjenim pomankljivostim so se začela kazati sprva še redka znamenja spodbudnejšega ozračja v slovenskem vrhunskem športu. Na ZOI 1984 v Sarajevu, kjer je bila uspešnost jugoslovanskih olimpijcev spet predvsem na plečih prevladujočega slovenskega dela zastopstva, nasploh še ni bilo mogoče zaznati kakšnega vidnega napredka.
Na ZOI 1984 v Sarajevu so zatajili predvsem psihično slabo pripravljeni pa tudi še nedozoreli smučarski skakalci. Alpski smučarji so bili tedaj v vseh pogledih že korak pred vsemi drugimi v našem zastopstvu, kar se je obrestovalo. Jure Franko je osvojil srebrno kolajno v veleslalomu, kar je obetalo trajno navzočnosti slovenskega alpskega smučanja v svetovnem vrhu.
Poleti 1984 so se iz Los Angelesa z nekaterimi zares lepimi dosežki vrnili judoista Franc Očko (7.) in Filip Leščak (5.), kolesar Bojan Ropret (7. na cestni dirki) in plavalec Darjan Petrič (6. na 400 m). Za nameček smo se veselili kolajn prav tam, kjer smo jih dotlej z izjemo košarkarjev najbolj pogrešali: Marko Elsner in Srečo Katanec sta prispevala dragocen delež k bronasti kolajni Jugoslavije v nogometu, rokometašica Alenka Cuderman in rokometaš Rolando Pušnik pa sta se okitila kar z zlatima kolajnama!
Še bolj uspešno za Slovenijo je bilo olimpijsko leto 1988. Že s februarskih ZOI v Calgaryju v kanadski državi Alberta so se alpska smučarka Mateja Svet (2. v VSL) in skakalci (3. Matjaž Debelak na K-120 in 2. mesto ekipe – še z Miranom Tepešem, Primožem Ulago in Matjažem Zupanom) vrnili kar s tremi olimpijskimi kolajnami!
Nič manj uspešna ni bila bera slovenskih športnikov na POI ’88 v Seulu, kjer sta prijetno presenetila Blejca Sadik Mujkič in Bojan Prešern z bronasto kolajno med dvojci brez krmarja. Polona Dornik in Jure Zdovc sta z jugoslovanskima košarkarskima ekipama požela srebrni lovoriki, rokometaša Rolando Pušnik in Iztok Puc pa bronasto.
Slovenska bera vrhunskih dosežkov na ZOI in POI 1984 in 1988 je bila več kot obetavna popotnica za prva samostojna olimpijska nastopa Slovenije leta 1992 na ZOI Albertvillu in POI v Barceloni. Seveda se je to izkazalo šele pozneje, saj so bila znamenja bližnjega razhoda Slovenije z Jugoslavijo ob koncu 80-tih let prejšnjega stoletja še zavita v meglo težko predvidljivega razpleta.
Podpis slovenske olimpijske listine 15. oktobra 1991 in ustanovna skupščina Olimpijskega komiteja Slovenije kmalu za tem, predvsem pa sprejem Smučarske zveze Slovenije v Mednarodno smučarsko zvezo (FIS) pozno jeseni 1991 so tudi J. A. Samaranchu oz. MOK olajšali odločitev, da sta januarja 1992 odprla vrata prvemu samostojnemu nastopu Slovenije na ZOI v Albertvillu in za tem na POI 1992 v Barceloni.
(Nadaljevanje sledi).
Praviloma je si to pravico vzela športna birokracija v športnih zvezah in TKS občin z Ljubljano na čelu, kar je zaradi teže športa v tedanjih petih ljubljanskih občinah in dodatni mestni športni strukturi imelo velik demonstracijski učinek na ves slovenski športni prostor.
Kljub vsemu je »portoroška« zasnova prihodnjega razvoja vrhunskega športa v Sloveniji, utemeljena na animaciji, vzgoji in sistematičnem procesu selekcioniranja nadarjenih mladih športnic in športnikov, »ki to zmorejo in hočejo«, sprožila ob vseh funkcionarskih, strokovnih, birokratskih in drugih (ne le lokalnih!) zablodah nezadržen proces prenove slovenskega športa in tudi športa za vse!
Pri tem ne gre prezreti, da je slovenski šport hkrati z ustanovitvijo TKS dobil tudi avtonomen vir dohodkov – prispevek iz bruto osebnega dohodka zaposlenih po domicilnem načelu. Ta denar se je torej stekal v TKS občin, od koder so bili doma zaposleni! Izvajalcem športnih programov, torej športnim društvom, se je denar namenjal na podlagi bolj ali manj posrečenih meril za vrednotenje programov in njihovih ciljev iz zornega kota plebiscitarno sprejetih usmeritev, zaobseženih v »portoroških sklepih«.
Navkljub vsej njihovi nedorečenosti, oklevanju in nasprotovanju nekaterih konservativnih veljakov med športnimi funkcionarji itn. so nepovratno uveljavili predvsem zavest, da so vrhunski dosežki na svetovni ravni lahko samo sad smotrnega izbora, vzgoje in znanstveno utemeljenega procesa treniranja nadarjenih posameznikov in ekip.
Darjan Petrič je bil med vodilnimi slovenskimi športniki v Los Angelesu 1984. FOTO: Mirko Kunšič
Kljub vsem omenjenim pomankljivostim so se začela kazati sprva še redka znamenja spodbudnejšega ozračja v slovenskem vrhunskem športu. Na ZOI 1984 v Sarajevu, kjer je bila uspešnost jugoslovanskih olimpijcev spet predvsem na plečih prevladujočega slovenskega dela zastopstva, nasploh še ni bilo mogoče zaznati kakšnega vidnega napredka.
Srebrna kolajna J. Franka prva naša lovorika z ZOI
Na ZOI 1984 v Sarajevu so zatajili predvsem psihično slabo pripravljeni pa tudi še nedozoreli smučarski skakalci. Alpski smučarji so bili tedaj v vseh pogledih že korak pred vsemi drugimi v našem zastopstvu, kar se je obrestovalo. Jure Franko je osvojil srebrno kolajno v veleslalomu, kar je obetalo trajno navzočnosti slovenskega alpskega smučanja v svetovnem vrhu.
Poleti 1984 so se iz Los Angelesa z nekaterimi zares lepimi dosežki vrnili judoista Franc Očko (7.) in Filip Leščak (5.), kolesar Bojan Ropret (7. na cestni dirki) in plavalec Darjan Petrič (6. na 400 m). Za nameček smo se veselili kolajn prav tam, kjer smo jih dotlej z izjemo košarkarjev najbolj pogrešali: Marko Elsner in Srečo Katanec sta prispevala dragocen delež k bronasti kolajni Jugoslavije v nogometu, rokometašica Alenka Cuderman in rokometaš Rolando Pušnik pa sta se okitila kar z zlatima kolajnama!
Še bolj uspešno za Slovenijo je bilo olimpijsko leto 1988. Že s februarskih ZOI v Calgaryju v kanadski državi Alberta so se alpska smučarka Mateja Svet (2. v VSL) in skakalci (3. Matjaž Debelak na K-120 in 2. mesto ekipe – še z Miranom Tepešem, Primožem Ulago in Matjažem Zupanom) vrnili kar s tremi olimpijskimi kolajnami!
Nič manj uspešna ni bila bera slovenskih športnikov na POI ’88 v Seulu, kjer sta prijetno presenetila Blejca Sadik Mujkič in Bojan Prešern z bronasto kolajno med dvojci brez krmarja. Polona Dornik in Jure Zdovc sta z jugoslovanskima košarkarskima ekipama požela srebrni lovoriki, rokometaša Rolando Pušnik in Iztok Puc pa bronasto.
Juan Antonio Samaranch je odprl vrata slovenskemu sprejemu v olimpijsko druščino. FOTO: Andrew Wong/Reuters
Slovenska bera vrhunskih dosežkov na ZOI in POI 1984 in 1988 je bila več kot obetavna popotnica za prva samostojna olimpijska nastopa Slovenije leta 1992 na ZOI Albertvillu in POI v Barceloni. Seveda se je to izkazalo šele pozneje, saj so bila znamenja bližnjega razhoda Slovenije z Jugoslavijo ob koncu 80-tih let prejšnjega stoletja še zavita v meglo težko predvidljivega razpleta.
Podpis slovenske olimpijske listine 15. oktobra 1991 in ustanovna skupščina Olimpijskega komiteja Slovenije kmalu za tem, predvsem pa sprejem Smučarske zveze Slovenije v Mednarodno smučarsko zvezo (FIS) pozno jeseni 1991 so tudi J. A. Samaranchu oz. MOK olajšali odločitev, da sta januarja 1992 odprla vrata prvemu samostojnemu nastopu Slovenije na ZOI v Albertvillu in za tem na POI 1992 v Barceloni.
(Nadaljevanje sledi).
