Tiskane izdaje
Ljubljana – Kar premajhna je bila sejna soba na Fakulteti za šport, kjer so se včeraj zbrali slovenski potniki na atletsko evropsko prvenstvo na prostem, ki bo v Amsterdamu od 6. do 10. t. m. Pa čeprav je v druščini še manjkalo kar nekaj adutov, med njimi Žan Rudolf, Maja Mihalinec in Martina Ratej. Med kandidati za finale in vidnejše uvrstitve sta jih zlasti zastopala Luka Janežič in Robert Renner.
Ekipa je mlada, vseeno pa je predsednik Atletske zveze Slovenije (AZS) Roman Dobnikar dejal, da od nje pričakuje eno najboljših prvenstev v zadnjem obdobju in izpostavil njene visoke obete za prihodnost. Predsednik strokovnega sveta Vladimir Kevo na drugi strani mladih tekmovalcev ni želel pretirano obremenjevati z uvrstitvami, vseeno pa si zaželel, da bi se domov vrnili vsaj s petimi finalnimi uvrstitvami, ki so jih dosegli že pred dvema letoma v Zürichu.
Uvrstitev v finale je poglavitni cilj vseh, še zlasti pa Rennerjev, ki ga je dosegel že lani na SP. Vseeno pa eden od močnejših slovenskih adutov ni želel prehitevati, dobro bo moral skakati vse od kvalifikacij dalje. »Tekmovalci smo med seboj zelo izenačeni, na višinah od 5,60 do 5,70 m nas je zgoščenih veliko. Pomembni bodo tako že kvalifikacijski nastopi, koliko poskusov bomo imeli na določeni višini in se glede na to razvrstili po mestih. V rezultatskih napovedih ostajam realen, finale je glavni cilj. Ponavadi mi te tekme dajo še neko dodatno motivacijo in izziv. Za zdaj na teh tekmah še nimam nekega večjega kiksa, zato odhajam z optimizmom,« je povedal 22-letni Celjan, ki si je zadnje tri tedne vzel nekaj časa zase in ni tekmoval. Podobno se je odločil že lani pred Pekingom in »to se je izkazalo za zelo dobro potezo«.
Edini slovenski finalist lanskega SP dobro ve, kakšna konkurenca ga čaka. Jasno, prvi favorit je Francoz Renaud Lavillenie, ki pa še pazljivo in načrtno stopnjuje svoje višine. »Zbrani bodo vsi najboljši. Sicer mislim, da rezultati letos niso ravno vrhunski. To bo torej dobra priložnost,« se je nadejal državni rekorder (5,70). Sam je to znamko hitro začel napadati že na začetku sezone in lestvico postavil zelo visoko. Najvišje - 5,63 m – mu je uspelo maja v Ostravi, vseeno pa je zanj višina 5,60 že dovolj samoumevna, da v kvalifikacijah ne bi smel imeti težav. Prepričan je namreč, da bo ta zadostovala za uvrstitev v finale. Poleg tega pravi, da ima v rokavu še skrito orožje: doslej je večinoma poskušal le s tehnično dovršenimi skoki, ve pa, da jim lahko za nekaj centimetrov več še doda tudi nekaj moči.
Tako ali tako pa mu velike tekme dajo veliko zagona in ne nalagajo bremena, ki bi ga morda že lahko čutil kot eden od slovenskih favoritov. »Lani se od mene res ni veliko pričakovalo, verjamem, da je letos drugače. A počutim se enako kot lani, sproščen sem, verjamem v ta uspeh in da lahko uresničim tako svoje kot tudi želje drugih.«
