Še vedno brez škatle za zlato kolajno z iger leta 2004

Nekdanja paraolimpijka Mateja Pintar opaža, da je šport invalidov napredoval, postal je bolj prepoznaven in profesionalen.
Objavljeno
11. marec 2018 22.41
Mojca Finc
Mojca Finc
V Pjongčangu so se začele 12. zimske paraolimpijske igre (POI), na katerih Slovenijo zastopa debitant Jernej Slivnik. Svojih prvih iger se rada spomni nekdanja paraolimpijka v namiznem tenisu Mateja Pintar. Nastopila je na treh, osvojila dve kolajni, v Atenah (2004) zlato, v Pekingu (2008) bronasto. Lastnica dveh odličij s svetovnih prvenstev in dvanajstih z evropskih je v pogovoru za Delo razmišljala o stanju športa invalidov pri nas.

V Pjongčangu so se začele zimske POI. Kako se spominjate svojih prvih?

Premierno sem jih okusila v Atenah leta 2004. Te igre so bile zame zares lepe: bile so moje prve in zlate. V vseh pomenih so bile zelo posebne.

Koliko se je to tekmovanje spremenilo v teh 14 letih?

Zelo. Zadnjič sem nastopila na POI v Londonu 2012. Že takrat so bile povsem neprimerljive s tistimi v Atenah. Šport invalidov je napredoval, postal je bolj prepoznaven in profesionalen. Na vsakih naslednjih igrah je bil storjen še korak naprej. Slovenija je resda na zimskih slabše številčno zastopana, ampak verjamem, da se bo tudi to sčasoma spremenilo.

Kaj pa organizacija, kako se je spreminjala od Aten do Londona?

Razlika je bila ogromna. V Pekingu 2008 so poskrbeli za vsako malenkost. Kitajci so se želeli pokazati svetu. V Atenah je štiri leta prej tako kot danes primanjkovalo denarja. Sicer je banalna stvar, a nikoli nisem prejela škatle za svojo zlato kolajno. V zadnjih dneh prireditve smo po olimpijski vasi iskali avtomate, v katerih je bilo mogoče še dobiti kakšno pijačo ... Tudi v tem pogledu se POI spreminjajo in izboljšujejo. To pa potegne za sabo veliko denarnih sredstev, kar je korak k profesionalnosti – pri športnikih, organizatorjih, sponzorjih.

Ste za zlato kolajno prejeli nagrado?

Dobila sem simbolično nagrado od Zveze paraplegikov Slovenije. Za kolajno v Pekingu pa nagrado od ministrstva za šport, ki odtlej podeljuje nagrade za kolajne s POI. Z lanskim novim zakonom o športu so te stvari urejene.

Je zaposlitev v javni upravi obstajala, ko ste še tekmovali?

Prvi, ki so ga zaposlili v javni upravi, je bil Darko Đurić, po igrah v Londonu. Tedaj je šla moja kariera proti koncu.

Se vam zdi, da je več športnikov invalidov zdaj v primerjavi z obdobjem, ko ste začeli kariero?

Zveza za šport invalidov Slovenije se ves čas trudi, da bi na rekreativni in vrhunski ravni pritegnila čim več športnikov, predvsem mladih. Ampak težave so že pri ukvarjanju s športom pri zdravi mladini, pri invalidih pa je še več ovir, mnogi objekti jim niso dostopni, enako velja za programe. Če gledamo paraolimpijske reprezentance v zadnjih letih, so se v Londonu in Riu zmanjšale. A tudi če primerjamo zimske OI v Sočiju in Pjongčangu se pojavijo razlike, v Rusiji je bilo osem kolajn, v Južni Koreji dve ... Tudi prek projekta Zveze za šport invalidov Slovenije se trudimo povečati športno udejstvovanje invalidov. Glavni cilj ni poiskati vrhunske športnike, šport je pomemben del zdravja za vsakogar. Na tem področju zeva velika luknja, ki bi jo bilo treba zapolniti.

Kaj ste kot paraolimpijka najbolj pogrešali?

Stroške za treninge in trenerja sem imela pokrite, tudi za večino tekmovanj, za nekaj so poskrbeli še dodatni sponzorji. Opažam, da je zdaj za športnike invalide celostno poskrbljeno. To sem najbolj pogrešala med kariero. Zveza je dobila tudi pokrovitelje, ki športnike vključuje v medijske kampanje, šport invalidov je vedno bolj prepoznaven, potem je tu zaposlitev v javni upravi ... Kot vrhunska športnica sem tudi študirala. Ob štipendiji in sponzorjih sem si lahko privoščila ukvarjanje s športom brez dodatnih stroškov. Če bi morala ob športu hoditi še v službo, to ne bi bilo izvedljivo. Skratka pogrešala sem to podporo, osnovno preskrbljenost, da bi se lahko posvečali izključno športu.

Kariero ste končali zaradi vnetja v stegnu. Pet tednov ste ležali le na trebuhu. Po dveh letih in pol ste spet normalno lahko sedeli v vozičku. Je bilo to najtežje poglavje kariere?

Večkrat sem pomislila, da je bilo to morda zame celo težje obdobje kot ob poškodbi, po kateri sem pristala na invalidskem vozičku. Te težave me pestijo še naprej. Zelo me omejujejo v življenju in žal ni videti trajne rešitve. Dve leti sem bila po bolnišnicah, v slabem zdravstvenem stanju, zelo težko mi je bilo, še težje tudi zato, ker si kot vrhunski športnik navajen iz sebe iztisniti več kot 100 odstotkov, potem pa ti kar naenkrat telo tega več ne dovoli. Vsakdanje življenje je bilo povsem omejeno. Zelo težko se je bilo sprijazniti s tem, da nekaterih stvari ne morem več, tudi igrati namiznega tenisa. Rada se spomnim obdobja, ko sem bila vrhunska športnica, hkrati pa se zavedam, da sem to poglavje končala in so zdaj na vrsti druge stvari.

Vrhunski športniki pogosto potožijo, da je prehod v življenje po karieri naporen. Vi ste se hitro znašli. Ste prevajalka, pri namiznoteniški zvezi pa vodja marketinga, razvoja in odnosov z javnostmi.

Prehod sem doživljala skozi omenjene zdravstvene težave. Ker so bile velike, ni bilo časa, da bi se ukvarjala še s čim drugim. Ko nisi zdrav, vse drugo postane nepomembno. Zato klasičnega prehoda zame ni bilo. Prevajalstvo sem študirala s ciljem, da bo to moja kariera po športni karieri, in to sem počela z veseljem. Raje bi sicer še naprej igrala namizni tenis, ampak tudi zdaj zelo uživam. Imam več časa za družino, prijatelje, sprostitev, ukvarjanje s kakšnim drugim športom ...

Sodelujete tudi pri delavnicah za širitev športa med mladimi invalidi, ki jih izvaja zveza.

Izvajamo jih za starše, mladostnike, zdravnike, fizioterapevte in športne pedagoge.

Pri čem najbolj oklevajo, kakšni so njihovi pomisleki?

Pri vseh je težava predvsem strah. Pa naj bo to strah učitelja, da se bo otrok poškodoval, ko bo izvajal vaje, ali strah starša oziroma otroka, da se bo lotil nečesa, kar ne bo zmogel, strah zdravnika ali fizioterapevta, da bo športna aktivnost preveč ... Morda je še vedno prisoten tudi predsodek o športu invalidov – ne dojema se ga resno. Ne, to ni zanemarljivo majhna aktivnost, daleč od tega.

Kako pa potekajo delavnice?

Sodelavci predstavijo raziskave s področja medicine, znanosti in psihologije. Vse so potrdile, da je športna aktivnost zaželena. Potem so tu še strokovnjaki iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča in tri vrhunske paraolimpijske športnice, ki postrežemo s svojimi izkušnjami, skušamo razbiti kakšen predsodek, pokazati, da je vse mogoče. Strokovni delavci naše izkušnje podkrepijo.

Kakšen je odziv?

Prejšnji teden smo imeli dve delavnici. Obisk je bil dober. Fizioterapevti in športniki so predstavili nekaj panog, vsi so jih lahko poskusili. Če si dosegel eno osebo in ji spremenil življenje, potem je to že uspeh. Želimo si, da bi jih še več.

Kje se še skrivajo največji problemi in izzivi, ko gre za področje športnih invalidov?

Velika težava je dostopnost programov in objektov; dostop do telovadnice, sanitarij ... Če se igra namizni tenis v Ljubljani, je to težava za nekoga iz Maribora, ki morda nima avtomobila. Trudimo se vzpostaviti mrežo, kje se nahajajo programi in koliko so na voljo. Težava je še izobraženost kadra. Trudimo se pridobiti čim več trenerjev oziroma učiteljev, ki vedo, kaj delajo. Izvajala so se tudi usposabljanja za pridobitev licence za trenerja športnikov invalidov.

Panoge se financirajo s sredstvi, ki jih dobijo od zveze, lahko si poiščejo tudi svoje sponzorje. Kako naklonjeni so jim po vaših izkušnjah slednji?

Težko ocenim, ker nisem več toliko v tem. Zveza je pridobila tri velike in pomembne sponzorje, kar kaže, da se stvari izboljšujejo tudi na tem področju. Vendar pa je sponzorjev omejeno število, nikoli jih ne bo dovolj ali preveč. Šport invalidov se bori z drugimi panogami za svoj del pogače.

Katera država je v vaših očeh vzor za obravnavo športnikov invalidov?

Če sklepam po namiznem tenisu, pri katerem najbolj poznam razmere, sta Srbija in Hrvaška državi z ogromno vojnimi invalidi, te zadeve imata dobro urejene. Lep primer so severne države. Tudi Anglija, kjer zdaj dela moj nekdanji trener Gorazd Vecko.

Kaj imajo oni, kar Slovenija nima?

V Srbiji lastniki kolajn s POI prejemajo mesečne rente do smrti. Plačani so od države kot drugi športniki, podobno pogodbe sklepajo najboljši na Norveškem. V zadnjem času se Slovenija povezuje z drugimi državami, ko gre za treninge in priprave, kar je zelo pozitivno. Precej nam manjka, ko gre za vprašanje stalnega športnega objekta za trening s primerno infrastrukturo. Tudi medijsko imamo še veliko prostora. Ravno sem brala, da bo kanadska televizija v svojem programu predvajala POI iz Pjongčanga. Britanska hiša C4 je že za tiste v Londonu pripravljala studijske oddaje in večere, k temu bi morali stremeti tudi pri nas, čeprav se sliši nemogoče. Slovenci radi spremljajo šport, veliko ga je v televizijskih prenosih in tudi šport invalidov si zasluži več pozornosti.