Senca dopinga nad Pantanijevo zmago

Ljubljana – Čeprav je že devet let pod rušo, italijanski kolesar Marco Pantani buri duhove. Da je bil v karieri uporabnik dopinga, ni dvoma. Navsezadnje to dokazujejo analize njegovih urinskih in krvnih vzorcev. Leta 1999, leto dni po zmagi na Touru, so v njegovi krvi našli tudi do 60 odstotkov rdečih krvničk ...

Kljub temu ostaja v srcih navijačev junak svojega časa. Postavljajo mu spomenike, na kolesarskih poteh pa z veliki črkami pišejo »Pantani c'e (je)«. Doping, kot del vsakdana v devetdesetih letih preteklega stoletja in začetku tega, so mu oprostili, zato ne čudijo odzivi na objavo predsednika UCI Pata McQuaida, da je velika možnost, da mu odvzamejo zmago leta 1998, ker je bil njegov vzorec pozitiven. Po pisanju francoskega dnevnika l'Equipe je bilo leta 2004 na ponovni analizi od 60 shranjenih vzorcev 37 kolesarjev iz dirke leta 1998 kar 44 pozitivnih.

Na usklajenem seznamu imen in »anonimnih« vzorcev, ki jih je obravnavala komisja za boj proti dopingu francoskega senata, pa je menda tudi Pantanijev in seveda Jalabertov, kar so Francozi objavili že pred časom.

»Marco je mrtev. Pustite ga v miru in ne izkopavajte njegovih ostankov,« je te dni največkrat izrečena misel. Tudi med kolesarji in še zlasti športnimi direktorji. Prvi mož Astane Giuseppe Martinello, ki je bil strateg njegovega zlatega leta 1998, ko je zmagal na Giru, Touru in še dvanajstih dirkah, pravi, da bi morali potegniti črto pod preteklostjo in misliti na mlade. V zelo čustvenem pismu, ki so ga očitno napisali s pomočjo dobro podkovanih pravnikov in odvetnikov, Pantanijeva starša, mama Tonina in oče Paolo, opozarjata, da je bila analiza leta 2004 opravljena po Marcovi smrti. To pa pomeni, da mu je odvzeta najbolj temeljna in zajamčena pravica do obrambe z drugo analizo in izvedencem, ki bi spremljal pravilnost postopka. Poudarjata pa tudi, da bi bil odvzem naslova zmagovalca pravno nesprejemljiv ukrep, saj je treba tudi v športu spoštovati kazensko pravo, v katerem se s smrtjo končajo vsi obstoječi ali prihodnji postopki zoper domnevnega storilca, kaznivo dejanje ali pač sum nanj pa izbrišejo. Starša sta pismo poslala UCI, predsedniku McQuaidu, direktorju Toura Prudhommu in časopisom.

V Italiji so, zavoljo grožnje odvzema rumene majice, ostro napadli osrednjo kolesarsko zvezo in McQuaida, ki mu očitajo, da pred jesenskimi volitvami z vsemi sredstvi ščiti svoj hrbet in se želi pokazati kot zapriseženi borec proti dopingu. Vendar je Irec opozoril, da bo ukrepal v skaldu s pravili in kodeksom svetovne protidopinške agencije WADA. Kar nekaj komentatorjev pa opozarja na leto 1996, ko je UCI z mejo hematokrita 50 odstotokov v bistvu »legalizirala« doping. Z drugimi besedami povedano so kolesarjem sporočili, fantje, uživajte kar želite, le mejo upoštevajte. Da je bil EPO glavni spodbujevalec pri izboljševanju vzdržljivosti, je bilo vsem jasno. Leta 1998, ko so na Touru vzeli vzorce, je bil že na črnem seznamu. EPO so v urinu zaznali z metodami, ki so jih uvedli leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju.

Združenje kolesarskih profesionalcev, ki ga vodi 41-letni Nemec Jens Voigt, je naslovilo pismo francoski ministrici za šport Valerie Fourneyron, v katerem jo prosijo, da posreduje v senatu in zaključi postopke, ki sodijo v temno preteklost, ne pa sedanjost kolesarstva. Vendar jih je ministrica zavrnila, kar je bilo seveda pričakovati.

Imena naj bi objavili 18. julija, ko bo na sporedu kraljevska etapa z dvakratnim vzponom na Alpe d'Huez, kjer se je Pantani proslavil z zmagama leta 1995 in 1997.