Tiskane izdaje
Sofija – Prej ali slej se je moralo zgoditi. Po toliko zapravljenih priložnostih slovenske moške odbojkarske reprezentance, da bi na velikih tekmovanjih vendarle storila dolgo pričakovani korak naprej, je pod taktirko novega selektorja Andree Gianija vendarle strnila vrste in ujela, po kar je navsezadnje prišla na EP v Bolgarijo: četrtfinale.
Popotnica ni bila ugodna. En poraz več od pričakovanega v skupinskem delu v Varni in kritični trenutki v končnicah zadnjega dvoboja z Belgijo so v javnosti nekoliko zamajali ugled izbrane vrste, ki pa je zgodovino pospravila v žep in se včerajšnjega repešaža za četrtfinale lotila z ničle. V preteklosti je bila enkrat že v podobnem položaju: pred štirimi leti je na Dunaju ravno tako lovila četrtfinale skozi stranska vrata, a ji je naposled zmanjkalo nekaj točk v skrajšanem petem nizu srhljivke s Finsko.
Pretekla statistika je pred dvobojem tehtnico močno nagibala na strani Nizozemcev, ki so dobili vseh osem prejšnjih medsebojnih obračunov s Slovenci, zadnjega na predlanskem EP v Herningu. Za nameček so imeli izbranci selektorja Gida Vermeulena boljše izhodišče s skupinskega dela, saj jim je neposredna uvrstitev v četrtfinale ušla le za las. Vse to so bile papirnate prednosti »oranžne« šesterice, seveda pa so imeli svoje račune tudi Slovenci, ki jim je nekaj samozavesti dvignilo tudi dejstvo, da so se v repešažu izognili najmanj ugodnemu tekmecu – Nemčiji.
Taktika selektorja Gianija proti telesno močno dominantni zasedbi, v kateri so imeli vsi člani začetne šesterke vsaj dva metra, je bila jasna: ne prebijati tekmečevega »nebotičnika« ob mreži z brezglavim nabijanjem žoge, temveč raje napadati z glavo in varanjem, kar se je izkazalo za odlično formulo, na katero nasprotniki niso našli odgovora. Že uvodni niz je nakazal, da bo Nizozemcem trda predla. Njihova najučinkovitejša moža, 214 cm visoki korektorski hrust Kay van Dijk in odlični sprejemalec Dick Kooy, na katerega običajno leti največ žog, sta bila v napadu nično uspešna, in Vermeulen ju je bil prisiljen po hitrem postopku potegniti s parketa.
Dejstvo, da so »oranžni« v prejšnjih treh dvobojih v Sofiji v svojo statistiko vpisali neverjetnih 40 blokov ali več kot 13 na tekmo, je včeraj povsem zvodenelo, saj niso bili v prvih dveh nizih ob mreži uspešni niti enkrat samkrat, zato tudi obramba ni mogla parirati vnovič izjemno učinkovitim Slovencem, pri katerih je pravi obraz vendarle pokazal tudi korektor Mitja Gasparini. In to ravno v trenutku, ko je bilo najbolj potrebno! Prav on je namreč v uvodnem delu pri izidu 10:10 stopil k začetnemu udarcu, nagnal tekmečevemu sprejemu strah v kosti in svojo ekipo potegnil do +3, prednosti torej, ki se do konca niza ni več stopila. Še več: zgolj naraščala je do končnih neverjetnih devetih točk razlike.
Gladko dobljeni uvod je slovensko reprezentanco v preteklosti že vse prevečkrat uspaval, da je začela v nadaljevanju z lastnimi neumnostmi nasprotnikom na paketu poklanjati točke. Včeraj je bilo drugače: fantje so ostali mirni, zbrani, odločeni in osredotočeni, Nizozemcem pa niso pomagale niti menjave, s katerimi je želel selektor Vermeulen preobrniti potek dvoboja. A ni imel dovolj srečne roke, rezultat je bil nazadnje izenačen na 16:16, nato pa je izza črte za servis spet eksplodiral Gasparini in strl nasprotnikov odpor.
Zadnji niz je bil pravzaprav še najbolj izenačen (do 20:20), in ko je že dišalo po tem, da bo v njem – v nasprotju s prvima dvema – vendarle odločala infarktna končnica, je ključno točko za +2 spet primazal slovenski korektor, ki je bil tokrat osrednja figura na parketu, podobno kot podajalec Dejan Vinčič, ki je bil tudi rahel dolžnik s prejšnjih dvobojev. Za nagrado za zlata vredno zmago so si Gianijevi fantje zagotovili današnji (ob 16.45) četrtfinalni dvoboj s Poljsko, ki jih je v soboto resda že ugnala, a kakovostna razlika med tekmecema z izjemo zadnjega niza ni bila prevelika.
