Slovenija ima za zmage močne adute in mladost

Novo mesto – V zgodovini dirke Po Sloveniji se še ni zgodilo, da bi domači kolesarji ostali brez etapne zmage oziroma uvrstitve med tri najboljše na končnem cilju. Na 21. dirki so lovorike, z izjemo modre majice najboljšega hribolazca Klemena Štimulaka, pobrali tujci. Najboljši je bil Portugalec Tiago Machado z izvrstnim kolesarjenjem na ravni največjih dirk sveta v kraljevski etapi na Tri Kralje.

Vendar pa prevlada tujcev, ki v zmagah vodijo 11:10, ne pomeni, da so bili slovenski reprezentantje slabi. Njihove nastope je treba ocenjevati skozi prizmo kakovosti konkurence. Za kakšno kakovost dirke je letos šlo, povedo imena ekip in seveda zmagovalcev etap. Lampre-Merida bi, denimo, z ekipo s slovenskega toura lahko nastopil na francoski pentlji. Najboljši v etapnih razvrstitvah in nosilec rumene majice v uvodnih etapah Michael Matthews je letos nosil rožnato majico Gira in je eden resnih kandidatov, da obleče rumeno na Touru. Na Treh Kraljih je slavil zmago nesrečnik na Giru v najtežji etapi na Zoncolanu, Francesco Manuel Bongiorno, ki spada med najbolj nadarjene italijanske hribolazce. V sprinterskih preizkušnjah sta v Kočevju in Novem mestu zmagala italijanska mojstra Sonny Colbrelli z vrhunsko pripravljenim in izdelanim sprinterskim vlakom Bardinija ter Elia Viviani. V zaključni etapi v Novem mestu je hitronogi kolesar iz okolice Verone slavil že drugo zmago v Sloveniji in 60. v karieri.

Kralj slovenske pentlje Machado spada med najboljše specialiste za enotedenske dirke, vendar je imel doslej smolo, da so bili na dirkah njegovih največjih uspehov vselej pred njim najboljši na svetu. Na zmagovalnem odru je že stal na Kriteriju Internacional, dirkah po pokrajinah Algarve, Asturii in Murcii ter avstralskem Tour Down Under, a je moral priznati premoč slovitim imenom svetovnega kolesarstva Albertu Contadorju, Leonu Louisu Sanchezu, Aleksandru Vinokurovu, Cadelu Evansu in Alejandru Valverdeju. V Sloveniji je nosil rumeno majico že osmič in jo naposled tudi prvič osvojil v elitni konkurenci.

Najboljša Slovenca sta bila Kristjan Koren, četrti v skupnem seštevku in drugi na ljubljanskem kronometru, ter Grega Bole, tretji v kočevski etapi. Koren si je želel zmago, vendar se je na vzponu na Tri Kralje izkazalo, da velika želja, kljub vrhunski telesni pripravljenosti, v tako hudi konkurenci ni dovolj. Specialisti za hribovske etape so bili pač močnejši. Koren ni bil razočaran, jasno pa mu je, da na domačem touru ne bo mogel zmagati, če ne bo izboljšal svoje vožnje na klancu. To pa lahko popravi, če bo več treniral. Čeprav je športni direktor Cannondalea Biaggio Conte dejal, da Primorec za uresničevanje lastnih želja potrebuje zmago in »spremembo miselnosti«, pa je jasno, da je to zanj ta čas »misija nemogoče«, ker je pač plačan za delo pomočnika. Tako bo tudi na francoskem Touru, na katerega se je moral najprej pripraviti, potem pa razmišljati o slovenskem. Po Sloveniji je pokazal, da je vrhunsko pripravljen za pomoč Petru Saganu.

V podobnem položaju je bila tudi novomeška Adria Mobil. Varovanci Boštjana Mervarja so bili dobro pripravljeni, vendar pa imajo ekipe World Toura in ProToura več hitrosti v nogah. Visok ritem je bil sicer usoden tudi za vse slovenske kolesarje, z izjemo štirikratnega in dvakratnega zmagovalca etap Boruta Božiča in Gregorja Boleta, ki pa nista bila v zmagoviti sprinterski formi.

Nobenega dvoma seveda ni, da imamo v Sloveniji močne adute za skupno in tudi etapne zmage. Če bi na dirki nastopili vsi naši najboljši, s Simonom Špilakom, Janijem Brajkovičem, Luko Mezgecem, Markom Kumpom, bi bila podoba zagotovo povsem drugačna. Vendar pa ni vse v zmagah.

Pravzaprav smo lahko hvaležni novomeškim organizatorjem, da z nastopi nekaterih najboljših ekip sveta spremljamo vzpon naših velikih upov v elitni konkurenci WorldToura – Jana Polanca in Mateja Mohoriča. Vprašanje je namreč, ali bosta na svoji pravi tekmovalni ravni z elitnimi ekipami sploh kdaj prišla na slovensko dirko v polni formi. Polanc je bil sicer adut Lampreja-Meride, vendar je bilo že po kronometru jasno, da je prva tritedenska dirka (Giro d'Italia) pustila preveč posledic. Tudi veliko bolj izkušeni kolesarji se težko poberejo oziroma regenerirajo po tako kratkem času. Mohorič po enomesečnem tekmovalnem premoru ni imela pravega ritma. Vprašanje pa je, ali bi ga imel, tudi če bi bil kos Machadu in drugim prekaljenim mojstrom, ki imajo za seboj že veliko preizkušenj. Ko bosta oba slovenska kolesarja prihodnosti z njegovo kilometrino in izkušnjami, bosta tudi v tako močni konkurenci zagotovo nared za zmagovalni oder.