Slovenski atlet dopinški sel v kolesarski aferi

Ljubljana – Najprej je vrsto let molčal, zdaj je povedal vse. Nizozemski kolesarski profesionalec Thomas Dekker je v svoji knjigi dokončno priznal, na kakšen način je jemal prepovedane učinkovine. Toda zraven je globoko v blato potunkal tudi druge. Denimo slovenskega atleta Boštjana Buča.

Zakaj bi vendar Thomas Dekker, zmagovalec romandijskega toura, dirke Tirreno-Adriatico ter dvakratni nizozemski prvak v vožnji na čas, svojo krivdo priznal, potem ko je že pred leti zaradi dopinške kazni izgubil vso čast in dostojanstvo? Potem ko je leta 2014 končal kariero, je počakal dve leti, izdal knjigo, zdaj pa upa, da bo zaslužil še nekaj denarja. S pomočjo nizozemskega novinarja Thijsa Zonnevelda je objavil biografijo z naslovom »Thomas Dekker, moj boj«. Še vedno ostaja vprašanje, če je povedal vse o dopinški kolesarski kulturi, ampak v vsakem primeru je priznal dovolj, da je prinesel težave številnim vpletenim v široki verigi.

Med očrnjenimi je tudi slovenski atlet Boštjan Buč. Nizozemski kolesar trdi, da je Buč njemu in sotekmovalcu Michaelu Boogerdu med dirko po Franciji leta 2007 dobavljal dinepo, obliko eritropoetina. V tedanji Dekkerjevi ekipi Rabobank so kolesarji jemali dinepo, kortizon, krvni doping, uspavalne tablete … Dekker in Boogerd sta bila sostanovalca, Buč pa je prepovedane učinkovine prinašal osebno v njuno sobo.

Dekker je bil vpleten tudi v slovito afero Puerto španskega zdravnika Eufemiana Fuentesa, ki je leta 2006 pretresla kolesarski svet. Kljub temu Dekker z opisovanjem dogajanja na Touru 2007 dokazuje, da je doping ostal sestavni del kolesarstva. »Štart je bil v Londonu, tam smo bili en teden prej. Pri prvi dopinški kontroli je bil moj hematokrit 45, pri Boogerdu pa 50. Bil je povsem na robu. Če bi imel eno stopnjo več, bi padel na dopinškem testu. Klubski zdravniki so zato predlagali, da nam vsak dan ob šesti uri zjutraj, preden lahko na vrata potrkajo kontrolorji, dajo vodno infuzijo. Ta raven hematokrita zniža za dve do tri stopnje,« je priznal nizozemski kolesar. Tour 2007 je sicer zaznamoval dopinški škandal njegovega klubskega kolega Michaela Rasmussena, ki ga je Rabobank v 16. etapi izključil zaradi dopinških obtožb, čeprav je bil v rumeni majici s tremi minutami naskoka pred kasnejšim zmagovalcem Albertom Contadorjem.  

Svetovni mediji o Buču ne poročajo obširno, še največkrat so zapisali, da je Dekkerju prepovedana sredstva v sobo dostavljal »slovenski atlet«. Buč včeraj za izjavo ni bil na voljo, vendar je bil z dopingom povezan že večkrat. Najprej je bil med letoma 2008 in 2010 njegov trener Simon Vroemen, prav tako Nizozemec in pred tem vrhunski atlet, ki je imel 2006. in 2008. težave z dopinškimi obtožbami. Pred OI v Pekingu je bil pozitiven na dopinškem testu, po večletnem sporu pa je Častno športno razsodišče potrdilo dveletno kazen. Kasneje se je vrnil na tekmovanja.

Bučev menedžer je bil Stefan Matschiner, ki ga povezujejo s številnimi dopinškimi aferami njegovih atletov. Med drugimi je skrbel tudi za Vroemena. Buč je še vedno slovenski rekorder v teku na 3000 m z zaprekami. Kariero je končal leta 2012, potem ko je prejel enoletno prepoved nastopanja zaradi izogibanja dopinškem testu. Najprej ga dvakrat ni bilo na navedenem kraju, zatem svojega kraja bivanja sploh ni sporočil. Tedaj Buč krivde ni priznal. Odločitev slovenske protidopinške organizacije je celo označil za gonjo proti njemu.