Šprinta zato, ker je vsega hitro konec

Startni blok, pozor, pok in gremo. V le nekaj (čim manj) sekund je strnjena kariera najboljše slovenske atletinje leta 2015 Maje Mihalinec, a hkrati tudi dolga leta vztrajnosti in truda. Pri 26 letih je na vrhuncu svojih dosežkov, vendar je na tartanu v športnem parku v Šiški, ki ga guli iz dneva v dan, zarisala svojo pot še višje. In hitreje.

Kakor prava družina so, vsi, ki se dopoldne potijo na Žaku. Od nogometašev Olimpije do številnih uspešnih slovenskih atletov. Mihalinčevi čestitajo za rezultate na zadnjih mitingih, med drugim za osebni rekord v Jabloncu na Češkem, in ji želijo srečo za prvo veliko tekmovanje sezone – svetovno dvoransko prvenstvo v Portlandu prihodnji konec tedna. »Lahko sem zadovoljna zaradi osebnega rekorda, a sem načrtovala, da bodo ti rezultati prišli že kakšno tekmo prej. Za zdaj se mi še ni vse popolnoma sestavilo, a mislim, da imam še rezerve,« je pred svojim treningom v uvodu povedala šprinterka iz Mozirja.

Tek na 600 metrov je bil muka

Kako je sploh postala šprinterka? Zakaj ne maratonka? »O, že kar hitro, ko sem začela teči. Že v osnovni šoli na testiranjih je bil tek na 600 metrov zame muka. Vedela sem, da daljše razdalje niso zame, zato sem se že v začetku usmerila v šprint. Vedno sem bila hitra in eksplozivna, za zdaj mi tudi dobro uspeva zdržati ta psihični pritisk na tekmah. To je ena od specifik šprinta, vsega je hitro konec. V tehničnih disciplinah imaš vedno več poskusov, na daljših tekih lahko vmes še kaj spremeniš, v šprintu pa ko startaš, je to to.«

Zdaj ko je sezona še pod dvoransko streho, jo čakajo krajše razdalje, 60 metrov, poleti na odprtem pa tudi daljše. Do 250 metrov. Sicer pa pravi, da ji nikdar ni dolgčas, noben dan treninga ni enak. Velik del predstavljajo »uteži, šprinti z uteženimi sanmi, poskoki, vzdržljivostne distance in daljši teki pa tudi kakšne posebne specifične vaje«. Še zlasti za start, za katerega pravi, da je njena najšibkejša točka. »Veliko sem se mu posvečala. Ponavadi koristijo šprinti s sanmi in utežjo, poskoki iz startnega bloka, tudi počep z utežmi je dober za eksplozivnost. Zdaj delam potiske iz starta z elastikami, gre za vaje z obtežitvijo ...« je naštevala. Nič kaj »tekaško« se ne sliši. In koliko je že »premetala« uteži v tej sezoni? »Tega ne vem, verjetno nekaj ton. Lahko pa povem, da je moj najboljši dvig v počepu do 80 stopinj 145 kilogramov, pri visokem vlečenju pa 82,5 kilograma.«

V ZDA nazadovala

Vajam primerno se je v zadnjih treh letih, odkar se je vrnila s študija v ZDA, povečala njena mišična masa. Kakšnih sedem kilogramov mišic je pridobila. Bi jih morala še kaj dodati? »Zagotovo. A ne tudi kilogramov. Zdaj se trudim izgubljati maščobo in pridobivam le mišično maso,« je dejala in priznala, da mora pošteno paziti na prehrano, da se ubrani sladkim skušnjavam in poskrbi za dovolj beljakovin v telesu. »V ZDA sem izgubila veliko moči, tam temu nismo dajali toliko poudarka. Sem sicer ustvarila bazo nekoliko daljših tekov, tudi to mi je prišlo prav, a sem morala pridobiti nazaj veliko moči in popraviti tudi tehniko teka,« je pripovedovala o tem, da je na univerzi v Nebraski pravzaprav tekaško nazadovala. »Želela sem narediti korak naprej, a me je že tedanji trener Boris Šalamon opozoril, da morda vse ne bo tako rožnato. Dejal mi je, naj grem tja z namenom, da dokončam študij in ostanem v atletiki. Ko se bom vrnila, pa bom ravno v pravih letih za šprint in vrhunske rezultate.« Njena leta so torej najboljša leta šprinterk? »So tudi mlajše, a kolikor spremljam, večina najboljše rezultate doseže v poznih dvajsetih letih, tudi okoli tridesetega. Mislim, da zdaj prihajam v prava leta.«

Ko opazuje najboljše na svetu, se zaveda, da so mnoge, zlasti temnopolte, obdarjene s toliko boljšo genetiko, ključna je tudi mentaliteta. »Pridejo na tekmo in niti ne pomislijo na to, da ne bi bile najboljše.« Ji je Amerika tudi v tem pogledu kaj dala? »Nekoliko je, verjetno sem res veliko bolj samozavestna, kot sem bila. Sem se pa verjetno tega pozitivizma in brezmejnega razmišljanja nalezla še premalo, da bi ga lahko bolj unovčila na tekmi. Kljub vsemu ne moremo zatajiti te naše slovenske skromnosti.« Pravi tudi, da v atletiki nima vzornic in da v športu ne išče idolov. »Ni dobro, če nekoga preveč občuduješ, opazuješ vse, kar počne on, saj niti ni nujno, da bi tebi to ustrezalo. Tako si sama raje za vzor vzamem svoje starše, ki so me naučili trdega dela in vztrajnosti.«

Po športni karieri v PR

Te vrednote so ji gotovo prav prišle, ko je bila med študijem v dvomih, ali se bo po sploh še lahko vrnila med najhitrejše na tartanu. »Vendar nikdar nisem razmišljala v smeri, da bi končala kariero. Ves čas sem se zavedala, da v ZDA nimam tistega pravega pristopa k treningu. To je bil tudi glavni vzrok, da moji rezultati niso izstopali. Poleg tega sem imela še zdravstvene težave. A vse to je bila moja motivacija za vrnitev. Vedela sem, da še nisem vsega pokazala.« Je pa v ZDA končala študij komunikologije, diplomirala iz španščine, tudi že imela službo na področju odnosov z javnostmi, predvsem pa je postala samostojna in odrasla. Za vse to je hvaležna, zaveda se, da ji bodo vse izkušnje prišle prav po koncu kariere. Vidi se v poslu PR, že zdaj občasno pomaga v podjetju TMG-BMC.

Z vsemi temi lepimi spomini na študij se je tako veselila novega odhoda v ZDA, čeprav bo na SP lahko mislila le na tek. »Odkar sem leta 2013 diplomirala, se še nisem vrnila. Portland je kar daleč od Nebraske, zato ne vem, ali me bo lahko prišel obiskati kdo od prijateljev. Veselila sem se tudi 'šopinga' in hrane, toda zdaj ko razmišljam, si najbrž nič od tega ne bom mogla privoščiti. Tisti dan po tekmi najbrž ne bo časa za vse.« Tudi sicer redko najde čas za vse stvari, ki bi jih rada počela. Recimo, poleti bi igrala odbojko na mivki. A zanjo bo čas po karieri, ne pa v olimpijskem letu ...