Tiskane izdaje
Miami – Dejan Zavec se je odločil; dan po bolečem porazu s Kubancem Erislandyjem Laro v Hialeah Parku je sklenil končati svojo športno pot. Odločitev ni bila lahka. »Srce je hotelo, da bi nadaljeval, toda glava in telo se s tem nista strinjala,« je pojasnil 39-letni Ptujčan, ki mu besede o zaključku kariere niso šle lahko z jezika.
Odločitev je v njem zorela že nekaj časa, dozorela pa po dvoboju z Laro. »Za obračune z najboljšimi boksarji na svetu, kakršen je Erislandy, enostavno nisem več dovolj konkurenčen. Rad bi še, a ne morem več,« je pojasnil »Mr. Sympathikus« in dodal, da ga drugi tekmeci, tisti od 20. mesta na svetovni lestvici navzdol, s katerimi bi se še lahko boril bolj ali manj enakovredno, ne zanimajo več. Že od nekdaj si je želel le najboljše, ker je hotel pač na vrh.
Nanj se je v šampionskem slogu zavihtel 11. decembra leta 2009 v Johannesburgu, kjer je s tehničnim nokavtom v tretji rundi prisilil k vdaji Južnoafričana Isaaca Hlatshwaya in se ovenčal z naslovom svetovnega prvaka v velterski kategoriji (do 66,678 kg) priznanega združenja IBF. Podobno je želel šokirati tudi Laro, vendar je hitro spoznal, da mu preprosto ni kos; sedem let mlajši Kubanec je (bil) bistveno hitrejši od njega.
»V boksu ni skrivalnic. Telo borcu pove, kdaj pride čas ... Triindvajset let je bilo dovolj. Čas je za nove zmage, tokrat zunaj ringa,« je Zavec med četrtkovim sprehodom po središču Miamija zbiral misli in jih zapisal v svoj prenosni telefon, sporočilo pa je včeraj s težkim srcem posredoval javnosti. Še pred zajtrkom in vrnitvijo v domovino, da si med dolgim poletom proti Münchnu in od tam še v Gradec, od koder se bo nato odpeljal domov, ne bi premislil.
Odločitev mu je v veliki meri olajšala žena Nataša, ki si je v prirejeni slačilnici pod tribuno, medtem ko je Dejan v njej čakal na dopinško kontrolo, na glas zaželela, da bi njen mož končal kariero. Stane Milutinović, nekdanji Zavčev klubski in reprezentančni trener, ji je ob tem z nasmeškom dejal, da bo potem na novo »omožena«. Dejan ju je seveda slišal in v istem trenutku tudi preslišal. Vse skupaj je hotel še enkrat prespati, čeprav je to pozneje tudi malo obžaloval, saj zaradi razmišljanja potem dolgo ni mogel zatisniti očesa.
»Čeprav sem se vso kariero trudil, da družina zaradi mojega profesionalnega odnosa do športa, brez katerega nikakor ne bi dosegel vseh teh uspehov, ne bi preveč trpela, je bila kljub vsemu ves čas malce na stranskem tiru. To bom poskušal zdaj nadoknaditi,« je napovedal in ponovil, da v boksu, zlasti poklicnem, ne bi imel česa početi, če ne bi bil z mislimi ves čas stoodstotno pri njem.
A za zmage v dvobojih na najvišji ravni, kakršen je bil proti Lari, to ne zadostuje. O tem se je lahko na lastne oči vnovič prepričal tudi v Miamiju ob pogledu na veliko ekipo strokovnjakov, ki so bili pravzaprav ves čas ob 32-letnem Kubancu. Zavec, ki se je lani razšel s svojim dolgoletnim menedžerjem Ulfom Steinforthom, je bil nazadnje bolj kot ne prepuščen samemu sebi.
Zato je treba že na to, da se mu je sploh uspelo dogovoriti za obračun s svetovnim prvakom v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po različicah IBO in WBA, gledati kot na velikanski uspeh, kaj šele na to, da se mu je postavil po robu. Kakor je dejal tudi njegov trener Dirk Dzemski, je namreč veliko vprašanje, kdaj bo imela Slovenija naslednjič takšnega boksarja, zato je Dejanu med drugim položil na srce, naj začne ustvarjati svojega naslednika.
To je sicer tudi eden od Zavčevih velikih izzivov za prihodnost. Pravi, da je pri nas nekaj zelo nadarjenih boksarjev (Andrej Baković, Aljaž Venko ...), vendar pa ni prepričan, če so se pripravljeni – tako kot on – za uspeh stoodstotno posvetiti boksu. Ob koncu se je »Mr. Sympathikus«, ki si še vedno lasti tudi šampionski pas združenja WBF, ki pa ga ne bo več branil, ker noče »blefirati«, zahvalil še vsem, ki so ga tako ali drugače spremljali na športni poti. »Brez vas mi ne bi uspelo priti tako daleč!«
