Tiskane izdaje
Ko je Gorazd Štangelj prevzel mesto selektorja kolesarske reprezentance, smo se spraševali, kako bo uskladil vse svoje obveznosti. Ob službi športnega direktorja v eni najboljših ekip WorldToura Astani je namreč že dve leti tudi član fundacije za šport, svetovalec oziroma menedžer nekaterim mladim kolesarjem, povrhu pa ima še kopico hobijev. Pravi, da s časom nima težav. Je človek, ki nikoli ne reče ne, če meni, da lahko pomaga.
Že kot kolesar ste bili znani po stremljenju k popolni profesionalnosti. Tudi kot športni direktor v Astani in selektor poudarjate vrhunsko organiziranost. Vemo pa, da ne živimo v popolnem svetu. Kako se vaš perfekcionizem sooča s tem dejstvom?
Nisem človek, ki bi se prepuščal toku. Proti koncu kariere sem veliko razmišljal, kaj bom počel po njej. V Astani sem dobil izjemno priložnost, ki jo želim izkoristiti. Ničesar, niti najmanjše podrobnosti nočem prepustiti naključju oziroma improvizaciji. Šele ko se tako poglobljeno lotiš svojega dela, lahko ugotoviš, kje so napake. S samokritiko nikoli nisem imel težav, zato se vseskozi učim.
Kaj je bilo odločilno, da ste prevzeli selektorsko mesto?
Želja pomagati po najboljših močeh. Nobenega dvoma ni, da je Martin Hvastija zelo profesionalno opravljal svoje delo, res pa je, da v kolesarstvo na ravni ProToura oziroma WorldToura ni bil tako vpleten, kot sem jaz. Kot športni direktor Astane imam veliko več neposrednih stikov z reprezentanti. Lahko rečem, da imam srečo ali pač privilegij, da s svojo službo lahko opravljam tudi selektorsko delo na terenu.
Kakšno je slovensko kolesarstvo v primerjavi s svetovnim.
Če primerjamo, koliko je Slovenija v svetu gospodarsko razvita in prepoznavna v drugih športih, zame ni dvoma, da kolesarstvo prehiteva gospodarstvo in sledi drugim športom. V zadnjih desetih letih smo se povzpeli na zelo solidno raven, ki jo je seveda težko vzdrževati. Prepričan pa sem, da bodo novi slovenski profesionalci v dveh ali treh letih to raven še dvignili.
Ko ste se pred poldrugim desetletjem odpravili v Italijo, je bilo slovenskim kolesarjem namenjena vloga pomočnikov. Ko poslušamo tedanje profesionalce, vselej govorijo, kako je bilo nekoč težko.
Vsak rod je živel s svojimi težavami. Ko sem poslušal Sandija Papeža, kako je bilo njegovemu rodu težko, ker niso imeli tako dobrih razmer za delo, kot smo jih imeli mi, sem bil prepričan, da sem deloval v kolesarsko zlatih časih. Ko pa gledam in spremljam nove rodove, ugotavljam, da tudi mi nismo imeli tako dobrih, kot se mi je zdelo. Vendar je v športu vedno tako, da ima vsak novi rod boljše razmere za delo in trening. Ta zgodba me spominja na pripovedi staršev, dedkov in babic, ko govorijo, kako niso imeli teh stvari, ki jih imamo mi danes. Razvoj gre naprej. Z njim je treba živeti in se mu prilagajati ter ga »vnovčiti« tako, kot to počnejo danes mladi. Predvsem se brezkompromisno soočati z realnostjo in vsako ponujeno priložnost zagrabiti »sto na uro«.
Strah pred uspehom je siceršnja mantra slovenskih športnikov. Tudi kolesarjev. Mar ne?
V mojih časih smo, prepričani v svojo majhnost, šli v svet prestrašeni in se obnašali kot »hlapci«. Delodajalci v Italiji in drugih kolesarskih velesilah so nas kot take seveda zlahka in z veseljem sprejeli. Krivi smo sami, ker pač drugega nismo znali kot samo kimati in se obnašati podložniško.
Novi rodovi teh predsodkov in kompleksov nimajo. Kaj se je spremenilo?
Miselnost je drugačna tudi zato, ker so zrasli na naših izkušnjah. Vsak rod je dodal nekaj v mozaik osamosvajanja od majhnosti in ponižnosti, ki je seveda potekalo po majhnih korakih. Če bi analizirali vsako leto posebej, bi ugotovili, da pridobivanje kolesarske samopodobe vase prepričanih ni bilo tako vidno. Če primerjamo denimo leto 1999, ko sem vstopil v svet velikih jaz, ali pa zdaj, ko stopa vanj Matej Mohorič, je razlika očitna.
To prepričanje vase se kaže tudi v predrznosti, ki ji radi rečemo »upati se zmagati«. Najboljši primeri so zagotovo Simon Špilak, Luka Mezgec in Matej Mohorič.
V sedanjem rodu ni kolesarja, ki se ne bi upal zmagati. Prepričan sem, da so vsi dovolj predrzni. Dejstvo pa je, da danes Slovencev nihče več ne gleda prek potnega lista, ampak le prek njegove sposobnosti, kakovosti in znanja.
Kaj kot športni direktor ekipe WorldToura in seveda tudi selektor menite o nosilcih prihodnosti slovenskega kolesarstva Mohoriču in Polancu?
Del mojega dela je, da preverjam, kako delujejo v svojih okoljih, zato namensko hodim okrog in se pogovarjam, kaj trenerji, mehaniki in maserji menijo o slovenskih kolesarjih. Oba sta nedvomno zelo dobra kolesarja, Polanca pa še ne poznam tako dobro kot Mohoriča, da bi lahko o njem sodil. O Polancu sem imel v začetku pomisleke, da je prehitro zajadral v profesionalne vode. Marsikdo z izkušnjami, kakršne ima on, je namreč v elitni konkurenci pogorel. Zdaj nimam več pomislekov, ker se ni ustrašil izziva ter se je lotil posla profesionalno in predano.
Ste Mohoričev menedžer?
Jaz temu ne bi rekel tako. Zanj skrbim le toliko, kot lahko ob svojem poslu. Svetoval sem mu, naj gre v Cannondale, v katerem znajo zelo dobro delati s kolesarji njegovih let. Kaže, da sva dobro izbrala.
Kje vidite njegovo prihodnost – na največjih etapnih dirkah ali klasikah?
Manjka mu kilometrina. Dokler ne bo imel za seboj nekaj let po sedemdeset nastopov v sezoni, ga nima smisla usmerjati. Za izpopolnjevanje kolesarskega prereza ima dovolj časa. Za svojo višino je spreten kolesar.
Kaj menite o letos izvrstnem Simonu Špilaku?
Je eden najbolj brezkompromisnih kolesarjev, kar smo jih imeli. Je tudi dovolj trmast in zvit, da lahko pretenta tekmece. Včasih daje vtis, da ne ve, kaj se dogaja, vendar ima kolesarsko inteligenco za velike predstave, kar navsezadnje tudi dokazuje že tri sezone. Upam, da ga odločnost, ki je včasih na meji njegovih zmogljivosti, ne bo kdaj tepla po glavi. V ekipi Katjuše si je prav zaradi nje priboril status zmagovalca. Dejstvo pa je, da je Simon redkobeseden, ko ni na kolesu, na njem pa pokaže vse, kar zna. Nikoli ne zataji, ko ekipa računa nanj.
Lani je dvignil veliko prahu, ko po izvrstni sezoni ni želel nastopiti na svetovnem prvenstvu v Firencah.
Vsak ima pravico zavrniti poziv v reprezentanco, če ni dovolj pripravljen. Tovrstne odločitve je treba spoštovati, težko pa je o njih soditi, ker je veliko prvin, ki nanje vplivajo – od dejanske telesne pripravljenosti do sistema tekmovanja in (ne)motiviranosti.
Špilaka tudi letos ne bo na SP. Po Touru bo zanj konec sezone.
To mi je povedal že na začetku sezone. Od prvega novembra je osredotočen na svoje pomladno-poletne nastope. Po Touru bo šel na daljše počitnice, da nabere energijo za priprave za naslednjo sezono. To je pač njegov tekmovalni ritem. Kot selektor lahko upam le, da bo imel v prihodnjih sezonah program bolj naravnan na reprezentanco oziroma nastope na SP in OI.
Z reprezentančnimi odpovedmi se soočajo tudi drugi selektorji. Kaj menite o pomanjkanju patriotizma, če temu sploh lahko tako rečemo?
Kolesarji za razliko od smučarjev, ki na vsakem nastopu zastopajo državo, imajo letno le en reprezentančni nastop (na SP), vsake štiri leta z olimpijskimi igrami pa dva. Dejstvo je, da kolesarje plačujejo klubi, ki imajo svoje programe in zahteve. Če po vseh, sicer zelo napornih obveznostih za klub posameznik ne čuti odgovornosti za nastop za reprezentanco, ga ne moremo siliti v nekaj, česar noče. Od morebitnega nastopa pod prisilo zagotovo ne bi bilo nobene koristi. Sam bi ga poskušal pregovoriti in motivirati.
Večkrat ste poudarili, da se kot športni direktor Astane počutite odgovornega za Brajkoviča in Božiča.
Za nobenega kolesarja Astane mi ni vseeno, če ima težave. Za Janija in Boruta mi je pa toliko težje. Če naredita kakšno napako, se čutim deloma krivega, čeprav nimam neposredno nič pri tem.
Brajkovič je bil na najboljši poti, da postane stalen kapetan na največjih dirkah. Na Touru je že bil v tej vlogi, vendar se mu zavoljo smole, a tudi zapravljenih priložnosti, ni izšlo. Letos mu ne gre nič od nog. To leto mu pogodba poteče. Kaj mora doseči, da ostane v Astani?
Čeprav je Jani v moji ekipi, ne vem, kaj se z njim resnično dogaja. Velikokrat ne vem, kaj razmišlja, kakšne cilje ima in zakaj ne gre naprej. Verjamem, da tudi sam tega ne ve natančno, sicer bi kolo dobrih rezultatov potisnil naprej. Nobenega dvoma seveda ni, da je izjemen profesionalec, kakršnih je v karavani svetovnega kolesarstva zelo malo. Menim pa, da mu to včasih škodi, ker ne zna odmisliti kolesarstva in se sprostiti, predvsem pa izpustiti kakšen trening, da bi se še bolj spočil.
Konec tedna se začenja Giro. Favoriti so Cadel Evans, Nairo Quintana, Joaquim Rodriguez in Dan Martin. Kaj menite o letošnjem »italijanskem krogu«?
Letos me na Giru ne bo, zato trase podrobno nisem proučil. Sam bi stavil na Evansa, ki je znan po stalni formi. Letos je v dobri. Proti drugemu favoritu Quintani bo na klancih sicer izgubljal, zato pa bo pridobival tam, kjer je Kolumbijec občutljiv. Zagotovo ne bo udeležen pri padcih, ker ima izvrstno ekipo, kakšno sekundo pa zna pridobiti v kolesarjenju v vetru. Tudi v ekipnem kronometru zna biti njegovo moštvo BMC precej boljše od Movistarja.
Razplet bo v prvi vrsti odvisen od taktike, ki jo lahko narekujejo prav vsi. Giro je dirka strmih in dolgih klancev. Lahko zmagovalca tokrat odločita dve vožnji na čas – klasična v drugem tednu dirkanja in gorska v zadnjem?
Kolesarji, ki si majice priborijo z vožnjami na čas, ponavadi kolesarijo bolj varno in trošijo manj moči. Na največjih dirkah je namreč lažje braniti prednost kot pa napadati majico.
Kako je z Brajkovičevo udeležbo?
Ne kaže mu slabo, ni pa še 100-odstotno v ekipi. Njegov nastop je odvisen od poškodbe, ki jo je staknil na romandijskem touru. S svojimi izkušnjami lahko veliko prispeva k ekipi Astane. Zanj bo največja težava, če bo Giro vremensko podoben lanskemu, ko so zaradi snega morali krajšati etape v siceršnjih zimskih razmerah.
