»Stari film, finale enak prejšnjim velikim tekmam«

London – Druženje slovenske odprave na svetovnem prvenstvu v Londonu le dve uri po finalu ženskega kopja ni bilo tako veselo, kot bi lahko bilo, če bi Martina Ratej ponovila kvalifikacijski met, ki bi ji prinesel bronasto kolajno. Na obrazu naše najizkušenejše atletinje se je videlo obžalovanje za zamujeno priložnostjo, za katero takoj po koncu svojega nastopa še ni vedela. 

Ko sva se nazadnje pogovarjali pred dvema urama, ste se tolažili, da vaših kvalifikacijskih 65,64 metra ne bi bilo dovolj za kolajno, potem pa da je tako ali tako vseeno, ali ste 4. ali 9. No, na koncu bi bilo dovolj za bron ...

Sem videla, da. Škoda. V kvalifikacijah sem dosegla najboljši letošnji rezultat in tudi rezultat zadnjih dveh let. Lahko bi to v finalu ponovila, a finale ni lahka tekma, težko je biti prav v njem najboljši. Žal mi je, da nisem ponovila kvalifikacijskega meta, a to je velika tekma, to ni miting. Le 61 metrov je slab rezultat, vsekakor bi lahko kopje vrgle dlje, 65 m pa je bila spet meja, ki prinaša kolajne. Razmišljam, kaj narediti v prihodnje, da bom enkrat v finalu pokazala, kar sem sposobna.

Ste že razmislili, zakaj se je zgodilo, kar se je?

Nisem bila najboljša v finalu, ustavljala sem se na koncu in tehnično slabo metala. Ne vem, je bila slaba priprava na finale? Moram ugotoviti, kaj je bilo narobe, da se naslednje leto na evropskem prvenstvu to ne bo ponovilo in bom tedaj najboljša.

Kar nekaj ljudi mi je reklo, da bo to pravi preizkus, ali ste psihično napredovali. Splošno prepričanje je bilo, da ste ...

Mislim, da v tem nisem napredovala. Padla sem v stari film. Finale je bil enak prejšnjim velikim tekmam.

Zakaj se je to zgodilo?

Verjetno toliko takšnih izkušenj ostane v spominu. Treba bo ta spomin izbrisati in narediti korak naprej. Mislim, da ga lahko.

S psihologinjo še sodelujete?

Da, ampak ne gre za to. Bolj za tekme in treninge. Letos smo naredili velik korak naprej v primerjavi z dvema letoma nazaj, ni pa bilo velike suverenosti glede rezultatov, zato je na veliki tekmi težko. Tehnika je drugačna, pristop k treningu je bil drugačen, tudi v tem smislu sem se malo lovila.

Koliko vas obremenjuje to, kar se vam dogaja na velikih tekmah?

Ne bi rekla, da me obremenjuje, finalov sem vajena, je pa v kopju od 65 do 61 metrov zelo majhen korak. Če ste denimo spremljali Saro Kolak, je imela zgolj en dober met, ostali so bili slabši od mojih. V kopju se lahko to zgodi zelo hitro, če met ni tehnično dobro izveden, se takoj pozna v nekaj metrih.

Kako doživljate kvalifikacije in kako finale? Razlika je očitna, v kvalifikacije ste prišli, vrgli dobrih 65 metrov in se uvrstili v finale, tu pa ste se spet mučili.

Enako sem se pripravljala, želja je bila, da ponovim kvalifikacije. Ne bi rekla, da mi finale prinaša dodatne obremenitve, a ko dosežeš takšen rezultat, kot sem ga v kvalifikacijah, sem se zavedla, da lahko dosežem tudi še kaj več. Sicer si sprva res nisem mislila, da bi bila z njim dosegljiva kolajna, sploh po takšni sezoni, kot je bila letošnja. Računala sem, da bo treba preseči 66 metrov, česar verjetno nisem bila sposobna.

Zakaj ste po finalu dejali, da je vseeno, ali ste 4. ali 9., pred tem pa, da je vaš cilj peterica. Zgolj v tolažbo?

Seveda je cilj nekaj drugega, cilj je enkrat osvojiti kolajno, a o tem nisem želela javno govoriti. Bolj sem razmišljala o metu in si želela ponoviti kvalifikacijskega, za kar sem bila že pred tekmo prepričana, da bo dovolj za peterico. In da, ta bi me zadovoljila. Cilj vsakega športnika pa je kolajna in veliko let že delam za to, da bi jo osvojila.

Da, toliko let ste že blizu vrha, a nimate kolajne. Razmišljate pogosto o tem?

Še danes sem, da. Moram narediti preskok, da jo osvojim. Na mitingih sem osvajala že vsa možna mesta, a na stopničke na veliki tekmi še nisem stopila.

Imate občutek, da ste bili tokrat najbližje? Ne sicer na koncu po daljavi, ampak da je bila večja verjetnost?

Ne vem, če sem bila najbližje, tu sem bila na olimpijskih igrah 2012 tudi zelo blizu. Želja z novim trenerjem je bila res velika, nov navdih sem dobila, res sem si želela, da bi se tokrat v finalu vse »poklopilo« in bi osvojila to tako želeno kolajno.

Ste si močno želeli potrditev, da ste se pravilno odločili za menjavo trenerja?

Da, a bolj potrditev v tem smislu, da bolj ko smo se približevali svetovnemu prvenstvu, bolj se mi je forma vzpenjala. Tako sem pričakovala, da bom v finalu nastopila dobro.

Ste si želeli nekdanjemu trenerju Andreju Hajnšku pokazati, da zmorete?

Ne, nisem razmišljala o tem, ker sploh ne razmišljam o tem.

Sam je pred kratkim za en hrvaški medij potarnal, ker ste ga zapustili ...

Pač, šlo je za splet okoliščin, ko rezultata ni bilo. Žal, ni mi bilo lahko, veliko dobrih rezultatov sva skupaj dosegla, težko sem se odločila, a moral bi prej ukrepati, da bi ostala z njim.

Kako ukrepati?

Stvari, ki so se dogajale na treningu, mi niso ugajale, on pa tega ni uvidel.

V povezavi s Saro?

Da.

Kakšen je zdaj vaš odnos, glede na to, da se še vedno zelo veliko videvate? Slišati je, da zelo napet.

Videvamo se dnevno, celo dvakrat na dan, pozdravimo se, včasih celo kaj spregovorimo. Na začetku je bil položaj res malce neroden, a za mene bo on vedno moj prvi trener, ki je zame veliko naredil, brez njega danes ne bi bila tu. Hvaležna sem mu za vse.

Tokrat je bila Sara šele četrta, a je olimpijska prvakinja in ima kolajno z EP. So vas njeni uspehi boleli?

Gotovo mi ni bilo najlažje in tudi za Andreja je bilo težko – na eni strani evforija, na drugi poraz. Zame je bil poraz, da nisem dosegala več rezultatov, ki si jih želim, to pa so finali velikih tekmovanj. Me je pa presenetilo, da je Sara kar naenkrat »odletela«.

Kaj vam je prinesel novi trener Lovro Umek?

Mir v treningu, dobro se počutim, dobro se razumeva.

Zdi se mi, da vas tudi toliko ne obremenjuje z rezultatom, kot vas je Hajnšek.

Vsekakor je zdaj drugače. Je realen, ne nalaga bremena, me miri.

Kako komentirate, da ste pri dobrih 35 letih še vedno najmočnejši člen naše reprezentance?

Očitno bo v prihodnosti še zanimivo. Moramo vedeti, da se svetovni vrh zaostruje. Norme se višajo, vedno večja je gostota dobrih rezultatov in ni se lahko sploh prebiti na SP ali OI, v tekih še toliko težje kot v tehničnih disciplinah. Mislim, da bo morala v prihodnje naša atletska zveza več narediti za mlade, jih bolj podpreti. Drugje imajo tekmovalci boljše razmere za trening, bolje jim je glede financ. Če v Ljubljani atleti ne morejo trenirati, kot bi želeli, potem pa se želimo primerjati s svetovno elito ... To je neprimerljivo.

Pri 36 letih so nekateri športniki še vedno na vrhu. Kako vi vidite svojo prihodnost?

Gledam leto za letom, Tokio 2020 se mi zdi zelo daleč, po drugi strani pa je tudi tam nastop še možen. Dokler bom čutila, da sem lahko med 12 na svetu in bom lahko tekmovala v diamantni ligi, bom trenirala. To je moja služba, s katero preživljam družino.

Cilji do konca sezone?

Glavni bo vsekakor finale diamantne lige, kjer želim med prve tri.