Stari trenerski garnituri bo odklenkalo

Ljubljana – Četrtfinalni obračun minule odbojkarske lige prvakov med Perugio in Skra Belchatowom je imel še prav poseben naboj. Nikola Grbić in Miguel Angel Falasca sta bila še pred letom, dvema med najboljšimi podajalci na svetu, takoj po koncu aktivne kariere pa sta se podala v trenerske vode in že takoj svoja kluba pripeljala nadvse visoko.

Enainštiridesetletni Srb Nikola Grbić je na klopi Perugie nasledil slovitejšega rojaka Slobodana Boškana, njegov španski vrstnik Miguel Angel Falasca pa je pri Belchatowu našel mesto kot zamenjava za prekaljenega poljskega mačka Jaceka Nawrockega. Oba sta bila med igralsko kariero podajalski ikoni, dolgoletna reprezentanta, evropska prvaka, imata pa še eno skupno točko: tudi njuna brata, Vladimir »Vanja« Grbić in Guillermo Falasca, sta (bila) zelo uspešna odbojkarja.

Oba sta tipična predstavnika mladega vala odbojkarskih trenerjev, ki so poceni, hitro učljivi in blizu igralcem, saj so tudi sami še do nedavnega gulili parkete. Led je predlani prebijal Francoz Stephane Antiga, ki je – še kot igralec Belchatowa – malce nenadejano zasedel selektorski stolček poljske izbrane vrste in z njo že leto pozneje osvojil naslov svetovnih prvakov. To je bil namig številnim klubom in zvezam, kam se ozreti za nove trenerje. Na igrišče!

»To je bil najbolj neboleč prehod iz enega posla v drugega. Telesno sem se počutil še dovolj močnega, da bi mirno spravil pod streho še eno tekmovalno sezono kot igralec. Moj edini pogoj je bil, da ne zasedem trenerskega stolčka neke povprečne ekipe, čeprav sem upošteval položaj na tržišču, da so bili vsi glavni evropski klubski velikani že oddani. Odločil sem se pravilno – za kolektiv z visokimi ambiciji in željo po osvajanju lovorik,« je poudaril Grbić, ki je tri četrt leta pozneje že postal tudi selektor Srbije, namesto nekdanjega stratega ACH Volleyja Igorja Kolakovića. »To sem si vselej želel, nisem pa pričakoval, da se bo zgodilo tako hitro, po zgolj sedmih mesecih trenerskih izkušenj,« je poudaril Nikola, ki mu je strast do odbojke v zibel položil oče, tudi sam nekoč trener, a za kratko. »Ljubezen do reprezentance je bila za oba z bratom vselej brezpogojna, za to sva živela. In nikdar se ne bo spremenilo,« je dodal.

Falasca je, po drugi strani, želel trenersko kariero graditi postopoma. Kazalo je, da bo sprva treniral podmladek v domovini, a ga je na mizi pričakalo nespodobno povabilo s Poljske, ki ga ni mogel odkloniti. »Po vrnitvi iz Rusije sem nameraval v miru narediti prve trenerske korake v Malagi, nakar je prispela ponudba Belchatowa, ki je bila, verjemite mi, zame izjemno presenečenje. Moja trenerska filozofija je enostavna: želim zmagovati! Ne nujno igrati dobro, zgolj zmagovati. Ne glede na to, kdo stoji nasproti. Zmaga je vse, kar me zanima,« pravi španski trenerski zelenec, ki nadvse dostojno zastopa ambiciozne vrste mladih strokovnjakov.

Takšen trend je z izjemnim pospeškom zadnja leta čutiti tudi v slovenski odbojki. Kaj imajo skupnega Luka Slabe, Sebastijan Škorc, Dejan Fujs, Jasmin Čuturič? Vsi so na svoje rame že prevzeli trenerske vloge, čeravno so istočasno še kraljevali tudi na parketu – Škorc, denimo, to počenja še danes. Eri izkušenih trenerskih mačkov, kakršen je v domačih logih Marko Brumen, v svetovnem merilu pa Ljubomir Travica, Bernardinho, Stelian Moculescu ali Andrea Anastasi, bo očitno kmalu odklenkalo.