Stisnila bo zobe in šla na vse ali nič

Ljubljana – Če si Ana Velenšek na sklepnih pripravah v Castelldefelsu ne bi huje poškodovala kolena, bi bila na bližnjem olimpijskem turnirju v judu (med 6. in 12. avgustom v Riu de Janeiru) zagotovo v ožjem krogu favoritinj v kategoriji do 78 kilogramov. Toda lanska svetovna podprvakinja iz Astane kljub slabi diagnozi ni vrgla kimona v koruzo.

Potem ko si je 25-letna judoistka iz Šmartnega v Rožni dolini opomogla od prvega šoka (zdravniki so ugotovili, da ima strgani sprednjo in notranjo križno vez, načet tudi meniskus), se je nekako sprijaznila z neprijetnim položajem. Na to, da bi se zaradi poškodbe, zaradi katere bo morala na operacijo, odpovedala nastopu na olimpijskih igrah, pa ni pomislila niti za hip.

»Z Ano sva se po temeljitem razmisleku odločila, da greva do konca – na vse ali nič. Zaradi olimpijskih iger, ki so na sporedu enkrat na štiri leta, bo stisnila zobe in se borila po svojih najboljših (zdaj resda omejenih) močeh, četudi ji bo pri tem odpovedalo koleno. Za operacijo, ki je neizogibna, zdaj nimamo časa, smo pa s pomočjo različnih strokovnjakov prišli tako daleč, da lahko Ana znova iztegne nogo in počepne,« je zaupal Marjan Fabjan, glavni trener pri najuspešnejšem slovenskem judoističnem klubu Z'dežele Sankaku.

Z Velenškovo sta pomoč poiskala tudi v Avstriji, kjer je svojčas živel in deloval danes 58-letni Celjan. Tako sta se odpeljala tudi v Salzburg k Mohamedu Khalifi, specialistu manualne in regeneracijske terapije, ki je med drugimi športnimi asi uspešno (po)zdravil tudi ukrajinskega skakalca s palico Sergeja Bubko, nemško teniško šampionko Steffi Graf in švicarskega teniškega zvezdnika Rogerja Federerja. Za slednjega so v švicarskem časniku Blick, denimo, zapisali, da je na terapijo h Khalifi oktobra '05 prišel s pomočjo bergel, domov pa je odšel brez njih. Tri tedne pozneje je že igral v finalu turnirja ATP.

»Ko sem še sam tekmoval, je Mohamed pomagal tudi meni, pred olimpijskimi igrami leta 2004 v Atenah pa je na noge postavil tudi Lucijo Polavder, ki je imela podobno poškodbo, kakršno ima zdaj Ana,« je razkril Fabjan in pristavil, da sta se v Avstriji odpravila še do enega strokovnjaka za previjanje, ki se že štirideset ukvarja predvsem s poškodbami športnikov iz borilnih veščin.

Čeprav Velenškova zdaj trenira po močno prilagojenem programu, njeno koleno seveda precej trpi in čez dan oteče. Stanje se ji je malo spet poslabšalo pred tremi dnevi, ko je med »sparingom« nedaleč stran od dvorane na Lopati, ki so se ga udeležili tudi judoisti iz BiH, Francije, Kosova, Nemčije in Španije, prejela močnejši udarec v nogo. Poškodbo blažijo tudi z limfno drenažo in ledom. Ponoči, ko koleno miruje, se oteklina zmanjša.

Za svojo poškodovano varovanko je Fabjan skoval tudi posebno bojno taktiko za olimpijski turnir v Riu de Janeiru. »Glede na to, kakšno je stanje njenega kolena, bo morala v glavnem delati z rokami, s katerimi bo poskušala preprečiti, da bi se ji tekmice preveč približale. V bistvu bo obramba na nek način njen napad,« je pojasnil selektor naše ženske reprezentance in strokovni direktor pri Judo zvezi Slovenije (JZS).

Obžaluje, kar se je zgodilo Velenškovi, ki je (bila) tudi zanj tihi adut za odmevno uvrstitev, vendar pa je še ni odpisal. »Ana seveda ni srečna, je pa šele zdaj povsem dojela, kaj so olimpijske igre in kakšna je njihova vrednost. Naredi vse, kar ji naročim; to sem predtem včasih pogrešal,« je še dejal celjski strokovnjak, ki je zaradi takšnih in drugačnih skrbi tako izčrpan, da že komaj čaka, da bo vsega konec.