Sara trenerju namignila, da gresta zdaj lahko na pivo

Radovljica – Tudi novinarska konferenca ob slovesu Sare Isaković, srebrne olimpijke iz Pekinga 2008, od tekmovalnega športa je minevala v dobro znanem slogu priljubljene plavalke: z veliko smeha in dobre volje. A zresnila se je, ko je govorila o dolgovih PZS in neurejenem statusu vrhunskih športnikov pri nas.

Pred 26-letno Blejko s prebivališči tudi na tujem – v Dubaju, San Franciscu in nazadnje San Diegu – je bil dolg dan in četudi je v njem uživala s svojo prepoznavno dobro voljo, je bilo naporov vsaj toliko kot med aktivno kariero. Znano je, da se sleherne zadeve želi lotiti zelo vneto in odgovorno, tako lova na olimpijsko kolajno kot tudi študija in nato raziskovalnega dela, seveda si je želela, da bi uradno slovo od javnosti minilo brezhibno. In res je bilo tako, saj je med zbrano sedmo silo poskrbela za smeh, a tudi za razmislek o težavah slovenskega športa in vrednotenju uspehov. Pozneje je v lični baročni dvorani radovljiške graščine z navzočimi uživala v glasbi in tudi v ogledu posnetkov njenih treh najbolj znanih plavalnih predstav – za olimpijsko srebro v Pekingu, naslov evropske prvakinje v Eindhovnu in štafetni bron pred dvema letoma v Debrecenu –, srečanje v gostilni Kunstelj z znamenitostmi lokalne kuhinje pa je zaokrožilo lepo zgodbo.

A spomini so razkrili tudi težave, na katere navadni smrtnik ob pogledu na vselej nasmejano Saro niti ne bi pomislil. »Res, minilo je šest let, pa še nisem dočakala tretjine obljubljenega zneska nagrade Plavalne zveze Slovenije za olimpijsko kolajno. Gre za skupni vsoto 30.000 evrov: prvo tretjino sem dobila nakazano v uvodnih dveh letih, poznejši predsednik Darjan Petrič se je potrudil za novih 11.000 evrov, torej jih 9000 še čakam. Pa ne gre za denar, bolj za načelnost in skrb za prihodnost naših plavalcev. OKS? To nagrado sem dobila takoj, žal mi je pravzaprav, da vam zdaj govorim o temnih plateh, a dejansko bi rada videla, da bi bili v prihodnje naši športniki za svoje uspehe tudi ustrezno nagrajeni,« je dejala v polni sobi za sestanke in konference ob radovljiškem bazenu, h katerem se bo sicer vedno znova rada vračala.

Nekajkrat se je za ves trud zahvalila svojemu dolgoletnemu trenerju, zdaj slovenskemu selektorju Mihi Potočniku, ob njegovi opazki, da je zdaj dozorela in ni več tisto dekle, ki ji je še kot najstnici razkrival pot k uspehu, pa je veselo prikimala in pripomnila: »No, zdaj sva kolega. Torej greva lahko skupaj na pivo, četudi ga ne pijem …« Sicer pa nam je priznani radovljiški trener, ki je nato včeraj s slovensko reprezentanco odpotoval v Berlin na evropsko prvenstvo, podčrtal verodostojnost plavalkine izjave o neurejenih razmerah: »Žal je res tako, povrhu športniki nimajo pogodb s plavalno zvezo. Tako domala od leta 2006 ali 2007 nihče ni dobil nikakršne nagrade za uspehe na posameznih tekmovanjih. Sistemska sredstva niso namenjena nagradam, PZS pa je brez pokrovitelja, tudi po zaslugi pasivnosti članov v izvršnem odboru. Pa da se ne bi zdaj sprenevedali, tudi jaz sem član tega odbora.«

Tako kot Ciril Globočnik, zdaj radovljiški župan, nekoč sam plavalec, reprezentančni selektor in direktor ter pravzaprav režiser prvih odmevnih uspehov domačega kluba, ki je ta čas še vedno edini na Slovenskem z olimpijsko kolajno svoje plavalke. Povsem razumljivo ni skrival ponosa ob včerajšnjem slovesu in odločitvi Sare Isaković, da prav v Radovljici dokončno spregovori povabljencem o karieri in novih načrtih. Niti sivina z občasnim dežjem ni mogla pregnati slavnostnih občutkov ob bazenu in pozneje na Linhartovem trgu. »Zate bodo vrata tega kluba vselej odprta,« je dejal Globočnik srebrni olimpijki, ji podaril kipec Staneta Kolmana s podobo plavalke, zaploskal pa tudi njeni odločitvi, da se bo vsako leto vrnila iz tujine domov in nagradila najboljšega kadeta ter kadetinjo v domačih plavalnih vrstah.

»Tako bomo lahko dočakali tudi kakšno novo Saro,« sta še dejala Potočnik in Globočnik.