Trojček velikih za morskega psa

Ko je lani zmagal na Giru, je športna Italija bučno slavila Vincenza Nibalija, a le kot enega od 43 domačih šampionov »italijanskega kroga«. Novinarji so v komentarjih zapisali, da je »maturiral«, ob bok velikanom – Ottaviu Bottecchii, Ginu Bartaliju, Faustu Coppiju, Gestoneju Nenciniju, Feliceju Gimondiju in Marcu Pantaniju – pa se bo lahko postavil, ko bo zmagal na Touru.

Z zmago na Touru pa se Nibali ni vpisal le med nesmrtne italijanske kolesarje, ampak je tudi kot šesti v 100-letni zgodovini največjih dirk – za Francozoma Jacquesom Anquetilom in Bernardom Hinaultom, rojakom Felicejem Gimondijem, Belgijcem Eddyjem Merckxom in Špancem Albertom Contadorjem – osvojil prestižno trojno krono Tour-Giro-Vuelta. »Nikoli nisem pomislil, da bom naslednik Pantanija, Gimondija, Bartalija in Coppija. Občutek, da sem dosegel trojček, je veličasten. Sploh se ne zavedam, kaj to pomeni. Zmaga na Vuelti mi je bila najbolj pomembna, ker sem v Španiji leta 2010 dojel, da imam moč za zmage tudi na Giru in Touru. Kot Italijanu mi je zmagoslavje na Giru 2013 veličastno doživetje. Predvsem zaradi milijonov navijačev. Vendar pa je Tour večji, lepši, predvsem pa veliko odmevnješi kot katerakoli druga dirka na svetu,« Nibali nima pomislekov pri razvrščanju največjih dirk.

Zgodba 29-letnega Sicilijanca, z izjemo zgodnjega začetka, ni povsem tipična za italijansko kolesarstvo, v katerem se veliko talentov izgubi na poti proti vrhu. V Messini rojeni Vincenzo je začel kolesariti pri treh letih na navideznem krogu okrog družinske prodajalne časopisov. Vzdevek »morski pes« iz Messine oziroma ožine (Squalo dello Stretto) mu je nadel predsednik domačega kluba, ko je videl, kako neusmiljeno napadalen je. Svojega neustrašnega značaja do danes ni spremenil. Ko pritisne z vso močjo na pedala, sicer prijazni, dobro vzgojeni in umirjeni fant postane »plenilec«. Italijani so ga vzljubili, ker je v njem veliko Pantanijevega duha – ima moč, pogum in občutek za akcijo oziroma kolesarski šov. Lani je na Giru pridobil še drugi kolesarsko strah vzbujajoč vzdevek »CaNibali«, ker je kolesarsko popoln, kot je bil veliki »Kanibal« Merckx.

Nibalijeva športna pot je bila zelo pozorno načrtovana. Ker Sicilija za vrhunske kolesarje ni prijazno okolje, se je pri 16-ih letih preselil v Toskano, kjer ga je po nekaj sezonah učenja, pri 21-ih letih, v roke dobil eden največjih italijanskih športnih direktorjev Giancarlo Ferretti. Pod njegovim vodstvom se je specializiral za klasike in prvo dobil že leta 2006 (VN Vzhodne Francije v Plouayju). Počasi je zorel tudi za velike etapne dirke, priložnost, da je postal kapetan, pa je dobil leta 2010, ko je na Giru zamenjal kaznovanega Franca Pellizottija. Čeprav je bil v Liquigasu podrejen Ivanu Bassu, je osvojil tretje mesto. Italijanski analitiki med Nibalijeve pomembnejše zmage štejejo tudi dirko Po Sloveniji, dotlej drugo etapno v karieri. Mimogrede: Nibali je rekorder vzponov na Vršič iz Trente (28:20, leta 2007) in Krvavec (34:37, leta 2010).

V Liquigasu je delal pod nadzorom »zdravnika-trenerja« Paola Slonga, s katerim sodeluje tudi v Astani. V enem od intervjujev za Gazzetto dello Sport je po Giru in slovenski pentlji leta 2010 Slongo dejal, da je Nibali diamant, ki ga bo treba še brusiti. Takrat je telesno moč že razvil do meje 400 vatov, njegova šibka točka pa je bila vožnja na kronometer. V naslednjih letih je stopnjeval svojo pripravljenost. Ko ga je po večletnih prizadevanjih naposled dobil v roke še Giuseppe Martinelli, sicer strateg največjih zmag Marca Pantanija, za katerega hudomušno pravijo, da ne zna angleško, zna pa zmagovati, se je okrog Nibalija sklenil šampionski krog. Na Tour je letos prišel v najboljši formi – z nekoliko manjšo težo kot lani na Giru (med 63 in 63,5 kg), kar mu omogoča, da na klancu lahko poveča moč za 10 do 15 vatov.

Kako premočan je bil na 101. Touru, pove najbolje podatek, da je zmagal z rekordno prednostjo 7:52 minute, kar je druga največja v zadnjih trideset letih. Večjo je imel le Jan Ullrich leta 1997 (9:09).